I.V.

Lani je prvič nastopil na veliki tekmi, na univerzijadi v Tajvanu, in na svoji prvi tekmi svetovnega pokala v športni gimnastiki, njegov veliki cilj pa je nastop na olimpijskih igrah čez dve leti v Tokiu. Najbolje mu gredo vaje na drogu in bradlji, a je ob tem tudi vsestranski, kar je med slovenskimi telovadci redkost, zato se bo v prihodnje povsem posvetil gimnastičnemu mnogoboju.

Dvajsetletni novomeški telovadec Luka Bojanc v Novem mestu orje ledino, kar je ob novomeški gimnastični tradiciji in Štukljevih dvajsetih medaljah z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev ter v sodobnejšem času zlati medalji Jasne Dokl na sredozemskih igrah nekoliko čudno slišati, a drži. Že v času telovadnih začetkov Jasne Dokl je v sedemdesetih letih v Novem mestu moška gimnastika povsem zamrla, ko so svojo športno pot po Jasni zaključile še njene vrstnice, ki so tudi spadale v jugoslovanski gimnastični vrh, pa je zavladalo zatišje, saj so slabe razmere za vadbo povsem onemogočile kakršnokoli konkurenčnost tudi na državni ravni, kaj šele v mednarodnem merilu. Novomeška gimnastika, ki je ta čas le životarila, se je prebudila, ko so pred sedmimi leti v kleti športne dvorane Leona Štuklja odprli sodobno gimnastično dvorano z jamo za doskoke, ki so jo telovadci najbolj pogrešali. Novo pridobitev je tedaj najbolje izkoristil obetavni, tedaj trinajstletni Luka Bojanc, ki se je v vseh kategorijah uvrščal med najboljše v državi, prebudila pa se je tudi ženska gimnastika.

Luka Bojanc se je po končani gimnaziji pred poldrugim letom odločil, da se bo povsem posvetil gimnastiki. Vpisal se je sicer na fakulteto za upravo, a dneve je preživljal v telovadnici in se pripravljal na univerzijado. Na tekmo v Tajvanu je bil dobro pripravljen in v kvalifikacijah oziroma na uradnem treningu je svojo vajo na krogih naredil dobro, ko je šlo zares, pa je bil zanj pritisk prvega velikega tekmovanja premočan, padel je s krogov in nastop končal zgolj s pohvalo trenerja reprezentance, da je njegov napredek očiten. Nastopil je tudi na bradlji, kjer je svoj nastop opravil brez napak, a je bila vaja za vidnejšo uvrstitev prelahka, tako da je tekmo končal na 48. mestu med 94 uvrščenimi tekmovalci. Konkurenca je bila zelo močna, o čemer priča tudi podatek, da sta bila med tekmeci tudi svetovni prvak na bradlji in drugi z olimpijskih iger v mnogoboju.

I.V.

Lani je Luki uspelo izpolniti tudi cilj, da se uvrsti v slovensko vrsto za tekme svetovnega pokala. Nastopil je na domači tekmi v Kopru, kjer je v nasprotju z nastopom na univerzijadi vajo na krogih opravil z odliko, a je padel pri seskoku. "Če ne bi padel, bi se uvrstil v finale," koprsko napako obžaluje Luka.

Prvi članski naslov državnega prvaka je Luka Bojanc osvojil že pri petnajstih letih, ko je na krogih premagal tudi Gregorja Saksido, tedaj našega najboljšega tekmovalca na tem orodju in večkratnega zmagovalca tekem svetovnega pokala, kar je bilo tedaj lepo presenečenje in prvi članski naslov za novomeško gimnastiko po več kot tridesetih letih. Tudi lani je Luka na državnem prvenstvu zbral kopico medalj – z zlatom se je okitil v mnogoboju, na krogih, na preskoku in na drogu, z bronom pa na konju z ročaji in na parterju, medtem ko se mu je vaja na bradlji ponesrečila.

A njegove želje segajo precej višje. Želi doseči to, kar Jasni Dokl, ki se je že uvrstila na olimpijske igre leta 1980 v Moskvi, a tam zaradi poškodbe ni nastopila, ni uspelo. Rad bi bil prvi novomeški telovadec po Leonu Štuklju, ki bi nastopil na olimpijskih igrah, do katerih sta še dve leti in pol, kar ni malo časa, prav veliko pa tudi ne.

Vendar se priprave na novo sezono za Luko niso začele najbolje. V domačem klubu so se odločili, da ne morejo več plačevati njegovega trenerja Franca Herzmanskyja, s katerim je sodeloval celo desetletje, in da bo moral vadnino v višini 300 evrov poravnati sam. "Medtem ko preostali tekmovalci na mesec plačujejo 50 evrov, bi jaz moral plačevati 300 evrov, kar bi težko zmogel," pravi Luka Bojanc, ki se je poleg tega jeseni resno lotil študija na akademiji za multimedije v Ljubljani, tako da vse treninge opravi v Ljubljani.

"Tedaj sem se dobil z glavnim trenerjem moške članske reprezentance Sebastijanom Piletičem, ki v ljubljanskem društvu Narodni dom trenira tudi trenutno najboljšega slovenskega telovadca Sašo Bertonclja. Dejal mi je, da če se v klubu ne bomo mogli zmeniti, da lahko izberem kateregakoli trenerja, ki bi bil pripravljen delati z mano. Jaz sem mu takoj rekel, če bi me kar on treniral, in je pristal. Tako sem zamenjal tudi klub in bom v prihodnje nastopal za Narodni dom, bom pa kljub temu še naprej tudi član Gimnastičnega društva Novo mesto," pove Luka Bojanc in doda: "V novem klubu se počutim dobro. Precej treningov opravim skupaj s Sašo Bertoncljem, a ker je on specialist za konja z ročaji, jaz pa sem se zdaj popolnoma posvetil mnogoboju, moji treningi trajajo uro ali dve dlje od njegovih in v telovadnici preživim tudi po več kot šest ur na dan. Nova dvorana Narodnega doma je med najboljšimi tovrstnimi dvoranami v Evropi, tako da se nad pogoji za vadbo res ne morem pritoževati, pa tudi v klubu so me zelo lepo sprejeli."

Da se je v dogovoru s trenerjem že povsem posvetil vadbi mnogoboja, ima tudi zelo pomemben vzrok. Ne le da je že do zdaj veljal za enega izmed najbolj raznovrstnih telovadcev pri nas, v mnogoboju ima tudi največ možnosti za uvrstitev na olimpijske igre, kjer lahko nastopi 32 najboljših mnogobojcev in po trije najboljši z zadnjega svetovnega prvenstva na posameznih orodjih.

Med bolj kratkoročnimi cilji Luka izpostavlja nastop na sredozemskih igrah, za katere pa trenutno niti kriteriji za nastop še niso določeni, njegov dolgoročni cilj pa je predvsem dokončanje študija in vključitev v družinski posel. Njegov oče se namreč med drugim ukvarja z videoprodukcijo. Ni se odločil za študij na fakulteti za šport, a ima kljub temu željo, da bi bil nekoč trener.

Prvi članski naslov je Luka osvojil že pri petnajstih letih. V telovadnici preživi tudi po več kot šest ur na dan.

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu, 25. januarja 2018.