Profimedia

Po seriji vrhunskih dosežkov Mitje Petkovška in Aljaža Pegana, ki sta se v svoji karieri okitila tudi z naslovi svetovnega in evropskega prvaka, je slovenska gimnastika zašla v manjšo rezultatsko krizo. Zadnji, ki je še držal korak s svetovnim vrhom, je bil škofjeloški konjenik Sašo Bertoncelj, ki se je kot zadnji Slovenec v finale svetovnega prvenstva na enem od orodij uvrstil leta 2017 v Montrealu, kariero pa sklenil štiri leta kasneje s 15. mestom na SP v japonskem Kitakjušuju.

Po nekaj letih brez finalov na velikih tekmovanjih so se letos stvari spet obrnile na bolje. Na majskem evropskem prvenstvu v Leipzigu se je Teja Belak prvič po šestih letih in po dveh porodih prebila v finale prvenstev stare celine in na njih po dvanajstih letih spet osvojila četrto mesto na preskoku, tako želeno kolajno pa zgrešila le za 133 tisočink točke. Na istem prvenstvu je s petim mestom presenetil Bertoncljev naslednik na konju z ročaji Gregor Rakovič, ki se je z desetim mestom, finale je zgrešil za samo 67 tisočink, izkazal še na nedavnem svetovnem prvenstvu v Džakarti. S 13. mestom na gredi je tam nase opozorila tudi Zala Trtnik.

Tomi Horvat igra vse boljše

Obdobje stranskih vlog v izbrani vrsti bo najbrž kmalu mimo

Velik korak naprej pa je letos napravila tudi olimpijka iz Pariza Lucija Hribar. Ta je mnogoboj na EP končala kot 15., na SP pa z 20. mestom postala sploh prva Slovenka v zgodovini, ki se je tam uvrstila v finale seštevka vseh štirih orodij. Hkrati je bila prva v slovenski gimnastični ekipi, ki ji je to uspelo po Mitji Petkovšku, ki je leta 1997 v Lozani mnogoboj sklenil na 29. mestu. Takrat se je v finale uvrstilo 35 telovadcev, dandanes jih gre tja le 24.

Bolj zrela in z manj treme

Kot pravi 24-letna Ljubljančanka, je takšen dosežek nekoliko presenetil tudi njo samo. »Da se bom uvrstila v finale, nisem ravno pričakovala. Moj cilj je bila uvrstitev okrog 30. mesta. Na koncu se je izšlo za finale. Tekmovala sem v predzadnji skupini in nekako smo izračunali, da bi to moralo biti dovolj,« je bila po napetem čakanju tega zelo vesela, kakor tudi osebnega točkovnega rekorda 50,498 točke.

Profimedia

Da pred njo še nobeni Slovenki ni uspel preboj v finale mnogoboja na svetovnem prvenstvu, je izvedela šele, ko ji je to uspelo: »Ta podatek sem izvedela šele od vaše novinarske kolegice Zale Zaletel. Potem sem bila še bolj vesela, da je to uspelo prav meni.«

In čemu Lucija pripisuje svoj napredek v tej sezoni? »Rekla bi, da sem po nekaj nastopih na velikih tekmovanjih že precej dozorela. Na tekmah nimam več toliko treme in se znam zbrati za svoje nastope. Letošnja sezona je bila zame že prej zelo uspešna in sem lahko potem bolj samozavestno nastopila na svetovnem prvenstvu. To se je potem odrazilo tudi na rezultatu.«

V ospredju še naprej mnogoboj

Najboljše Lucijino orodje je sicer dvovišinska bradlja, kjer se lahko pohvali z dvema zmagama na tekmah za svetovni izziv v Kopru in še nekaj stopničkami na drugih tekmah svetovnega pokala. Mnogi telovadci, tudi Pegan in Petkovšek, so se z leti specializirali le na eno orodje, ona tega za zdaj še ne načrtuje: »Za zdaj se nameravam še vedno osredotočati na mnogoboj, saj se je pred njega lažje uvrstiti na olimpijske igre kot na posameznem orodju. Seveda pa bom skušala še otežiti tudi vajo na dvovišinski bradlji in na njej biti bolj konkurenčna ostalim. Vsekakor je moj cilj, da se tudi tam enkrat uvrstim v finale EP ali tudi SP.«

Po njeni poti tudi brat Anže

Do konca leta Lucija namerava nastopiti le še na državnem prvenstvu, še to le na dvovišinski bradlji. V naslednjem letu si želi pokazati čim več na svetovnih pokalih in evropskem prvenstvu, kjer sicer ne bo mnogoboja, bo pa ta na sredozemskih igrah, kjer bi rada napadla tudi kolajno. Po njeni poti pa stopa tudi njen štiri leta mlajši brat Anže. Ta se je specializiral za parter, kjer je bil letos med drugim že drugi na tekmi svetovnega pokala v Antalyi in na svetovnem izzivu v Kopru.