Arhiv Lokalno.si

Ob 110-letnici rojstva slovenskega olimpionika Leona Štuklja danes ob 18. uri v Dolenjskem muzeju v Novem mestu odpirajo spominsko razstavo Leon Štukelj 1898-1999-2008. Z dokumentarno razstavo in zloženko se ob rojakovem rojstnem dnevu spominjajo njegove športne in življenjske poti, je povedal direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj.

Po njegovih besedah je kot avtor razstave po obsežni razstavi in katalogu ob Štukljevi 100-letnici rojstva - kot enem osrednjih dogodkov slovesnosti ob olimpionikovi 100-letnici, ko je bila v Novem mestu s Štukljevo pomočjo razstavljena njegova celotna zbirka medalj, diplom, priznanj, odlikovanj, plaket, daril in drugih osebnih predmetov - za tokratno obletnico pripravil dokumentarno razstavo, ki prikazuje življenjsko in predvsem športno pot staroste slovenskega olimpizma.

Picelj, ki je v Dolenjskem muzeju zaposlen tudi kot zgodovinar, je dokumentarno razstavo postavil na temelju razstave iz leta 1998, novost pa, kot je dejal, predstavljajo nova uvodna panoja in dodani panoji s Štukljevimi športnimi dosežki, olimpijskimi medaljami, diplomami in dogodki, povezanimi z obeleženjem njegove 100-letnice rojstva v Novem mestu.

"S tem, ko je bila leta 2000 s strani družine Leona Štuklja sprejeta odločitev o stalni postavitvi predmetov iz Štukljeve športne zapuščine na Univerzi v Mariboru in sedaj še dokumentarne razstave v Novem mestu, ki bo tudi stalna razstava našega muzeja, je zagotovo dosežen poglavitni namen ohranitve spomina na velikega in plemenitega človeka, ki je dobesedno združeval zdrav duh v zdravem telesu, za športne dosežke pa je bil nagrajevan izključno in samo z osvajanjem prvih mest," je poudaril Picelj.

Picelj je prepričan, da bo dokumentarna razstava, ki jo poleg kataloga iz leta 1998 spremlja nova zloženka, le ob fotografijah in brez predmetov, ponudila možnost doumeti Štukljev čas, ki ga je označil za obdobje, ko je ideja olimpizma živela brez žvenketa dolarjev in evrov, vladal pa je žlahtni amaterizem, ki se ga je Štukelj rad in s ponosom spominjal.

Zaradi njegovih uspehov, tako Picelj, je 110-letnica Štukljevega rojstva čas, da se ob odprtju posebne stalne razstave še enkrat poklonijo spominu na človeka, ki je dokazal, da se lahko v športu in življenju kljub nadarjenosti uspe le z velikimi željami po uspehu in dokazovanju samemu sebi, s trdim delom, močno voljo, samodisciplino, vztrajnostjo, natančnostjo, doslednostjo, strpnostjo in skromnostjo. "Zato je starosta slovenskega olimpizma simbol celotnega olimpijskega gibanja," je povzel Picelj.

Razstavo bo odprl predsednik Slovenske olimpijske akademije Miroslav Cerar.

Leon Štukelj, ki je med drugim osvojil tri zlate olimpijske medalje, največ med vsemi Slovenci doslej, bi torej danes, 12. novembra, praznoval 110. obletnico rojstva. Ob tej priložnosti so tudi v Žužemberku pripravili slovesnost, na kateri so bili med drugimi tudi slovenski predsednik Danilo Türk ter telovadca Miro Cerar in Mitja Petkovšek.

Cerar in Petkovšek sta zbranim med enournim programom predstavila svoje spomine na legendarnega Štuklja. Njegova mati Marija Milner je bila rojena v vasi Zafara, ki je dva kilometra oddaljena od Žužemberka. V tem kraju v Suhi krajini zato od leta 1999 pripravljajo spominsko slovesnost ob obletnici Štukljevega rojstva, pa tudi zato, ker je Štukelj 6. avgusta 1999 odprl prizidek telovadnice ob osnovni šoli, kar je bil eden njegovih zadnjih javnih nastopov, saj je čez pet mesecev preminil. Leto dni prej, leta 1998 je Štukelj napisal tudi kratke spomine na otroštvo, ki ga je velik del preživel v Zafari. Prav zato bodo po besedah ravnateljice žužemberške osnovne šole Jelke Mrvar pripravili akcijo za zbiranje denarja, s katerim bodo postavili obeležje na rojstni hiši Štukljeve matere v Zafari; pred žužemberško osnovno šolo že stoji doprsni Štukljev kip, prvo postavljeno spominsko obeležje na legendarnega olimpionika. Leta 2000 je bil v anketi Društva športnih novinarjev Slovenije Štukelj razglašen za najboljšega slovenskega športnika stoletja.

Štukljevo srce se je ustavilo v noči na ponedeljek, 8. novembra leta 1999; tedaj je bil najstarejši živeči dobitnik zlatega olimpijskega odličja na svetu. V petek, 12. novembra, bi Štukelj dopolnil 101. leto starosti. Štukelj se ni odlikoval zgolj z vrhunskimi športnimi dosežki, ampak je bil s svojim pojavljanjem v javnosti, dosežki na drugih področjih življenja in dela velik vzornik večini Slovencev, posebej športnikom. Za vse Slovence je bila Štukljeva smrt pretresljiva, saj so kljub njegovi visoki starosti vsi pričakovali, da bo s svojim živahnim nastopom dočakal še ene olimpijske igre - leta 2000 v Sydneyju.

V mladih letih se je Štukelj povsem posvetil športu in med drugim osvojil tri zlate olimpijske medalje. Dve v Parizu leta 1924 (mnogoboj in drog), leta 1928 v Amsterdamu je zmagal na krogih in dobil še bronasti medalji za mnogoboj in ekipno uvrstitev jugoslovanske vrste. V Berlinu leta 1936 je dobil srebrno medaljo na krogih, takrat star že 38 let. S temi dosežki se je trajno vpisal v zgodovino olimpijskega gibanja, med slovenskimi športniki pa ga ni presegel nihče. V starejših letih je bil pomemben promotor mlade samostojne slovenske države v celem svetu, med drugim pa je aktivno sodeloval tudi pri promociji kandidature Slovenije, avstrijske Koroške in Furlanije Julijske krajine za pridobitev zimskih olimpijskih iger leta 2006.

Štukelj se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu, kjer se je pri tamkajšnjem Sokolu seznanil z osnovami telovadbe, s katero si je pridobil sloves olimpijskega zmagovalca. Pri novomeškem Sokolu, ustanovljenem leta 1887, si je nabiral znanje, dokler ga ni Viktor Murnik leta 1922 povabil v Ljubljano na izbor ekipe za VII. mednarodno tekmo v telovadbi. Jugoslovanska vrsta v sestavi Vlado Simončič, Stane Derganc, Stane Vidmar, Slavko Hlastan, Peter Šumi in Leon Štukelj je istega leta na močni mednarodni tekmi v slovenski prestolnici osvojila drugo mesto, za takratno Češkoslovaško in pred Francijo. Štukelj je zmagal na drogu, bradlji in krogih, na konju z ročaji pa zasedel drugo mesto. Športu se nikoli ni povsem odpovedal. Kljub visoki starosti je bil še vedno sposoben izvesti telovadne elemente, ki jih ne zmorejo tudi 80 let mlajši od njega. Slovenija in slovenski šport sta bila zaradi Štukljevega prispevka nedvomno bogatejša za veličino in uspehe, ki bi bili v ponos tudi mnogo večjim narodom.

Štukelj pa ni bil uspešen le v športu. Leta 1924 je končal Pravno fakulteto in začel s pripravništvom na okrožnem sodišču v Novem mestu. Po koncu aktivnega tekmovanja se je Štukelj posvetil sodniškemu delu, ki se mu je zapisal že v olimpijskem letu 1924. Najprej je deloval v Novem mestu, nato pa je bil premeščen v Lenart v Slovenskih goricah. Hitro pa je dobil službo v Mariboru, kjer je živel do smrti. Premestitev mu je omogočila nadaljevanje športne poti hkrati z opravljanjem sodniškega poklica. Aktiven je ostal vse do zadnjega življenjskega obdobja. 15. oktobra 1991 je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani med podpisniki slovenske olimpijske listine, s čemer je aktivno sodeloval tudi pri rojstvu slovenskega olimpijskega gibanja. V 93. letu starosti je bil leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni, kjer si je ogledal otvoritveno slovesnost in del tekmovanj v ženski gimnastiki. Na igrah leta 1996 v Atlanti pa je bil svojevrstna senzacija in na otvoritveni slovesnosti požel bučen aplavz občinstva na čelu z nekdanjim ameriškim predsednikom Billom Clintonom.

O dogodkih med drugo svetovno vojno in povojnih letih Štukelj nikoli ne želel veliko govoriti. Med okupacijo je z grozo gledal prihod tujih sil, "v bratomorno vojno pa se nisem vtikal". Kljub temu je bil po vojni mesec dni zaprt, ker so mu očitali, da je nagovarjal častnike, da bi stopili v belo gardo. Bil je oproščen, vendar od takrat sodniške službe ni mogel več opravljati. Šele leta 1952 je dobil službo, ki je zahtevala pravno izobrazbo: pri mariborski gospodarski zbornici. Po ukinitvi zbornice leta 1965 je odšel v pokoj, vendar pa je pravnemu delu ostal zvest do osemdesetega leta starosti. Štukelj je zadnja leta preživel v Mariboru z ženo Lidijo, s katero sta se poročila pred 65 leti (leta 1933). Imel je hčerko edinko Lidijo, rojeno 1937, bil pa je tudi ded in praded. Poleg športa in prava je ljubil tudi opero in klasično glasbo. Pomemben pa je bil tudi prosti čas, zato je v Rovinju leta 1956 kupil počitniško hiško, kjer je hčerko in druge otroke učil plavanje. Rad je plesal in je plesne vaje tudi vodil, smučal in drsal. V pozni starosti pa je telesno kondicijo ohranjal z vsakodnevnimi sprehodi. V njegov mirni svet na Kersnikovi 1 v Mariboru je javnost stopila v zadnjem desetletju, ko je pričel nenehno zvoniti telefon; vrstila so se vabila na številne prireditve in slovesnosti. Med obiskom junija 1997 je Štukelj na vprašanje, kako vzdržuje telesno in duševno zdravje med drugim priporočil: "Vsak dan vadim in hodim, zmerno jem in vsak dan spijem kozarec rdečega vina."