Športno arbitražno razsodišče v Lausanni, kamor se je lani kaznovani novomeški kolesar pritožil po odločitvi protidopinške komisije slovenske kolesarske zveze in na drugi stopnji tudi mednarodne kolesarske zveze UCI, je razsodilo njemu v prid.

Na temelju predloženih dokazov je najvišji pritožbeni organ v športu ugotovil, da Tomaž Nose ni bil dopingiran, zato mu je prisojeno dvajsetmesečno prepoved nastopanja znižalo za šest mesecev in slovenski kolesarski zvezi naložilo, da mu mora plačati 5000 švicarskih frankov odškodnine. Kazen mu je tako formalno potekla že septembra lani, kar pomeni, da bi lahko nastopil na svetovnem prvenstvu, kjer bi ga slovensko moštvo krvavo potrebovalo.

Da bo volk sit in koza cela pa so mu pustili enoletno prepoved nastopanja in odvzeli zmago na dirki Po Sloveniji leta 2006, ker jemanja zdravila testoviron za zdravljenje osteoporoze ni prijavil pravemu organu.

Tako se je končala dobre pol leta dolga kalvarija Tomaža Noseta, ki je s sebe končno spral madež dopinga. "Nekaj to je, a zame le malo več kot nič," pravi Tomaž Nose, ki od 10. februarja, ko naj bi Športno arbitražno razsodišče obravnavalo njegov primer, a je potem obravnavo večkrat prestavilo, komaj kaj treniral. "Šel sem na kolo, a nisem zdržal več kot kakšno uro, poleg tega pa se mi je vnela še ahilova tetiva. Enostavno nisem več vedel, zakaj naj se sploh še mučim, izgubil sem ves motiv. Sprašujem se, ali se sploh splača trenirati, kaj sploh imam od tega. Če prideš v tujino, imaš nekaj od tega, nekaj zaslužiš, v Sloveniji pač ne. Mar bi šel nekam v službo, pa bi imel mir," kljub zanj ugodni razsodbi razmišlja Tomaž Nose, ki pa vseeno upa, da bo našel motiv in se vrnil tja, kjer je bil, preden se je proti njemu zarotila protidopinška komisija slovenske kolesarske zveze.

Izzivov pa Tomažu ne manjka - pokazati na letošnji dirki Po Sloveniji, da je to njegova dirka, nastopiti na olimpijskih igrah, kjer je bilo do sedaj dano nastopiti le redkim Dolenjcem in se z razsodbo športnega arbitražnega razsodišča v roki morda še enkrat podati s trebuhom za kruhom na tuje, tam kjer kolesarje Nosetovega kova še znajo ceniti.

Vse skupaj se je začelo oktobra leta 2005, ko je Tomaž obiskal osebno zdravnico v Novem mestu, ta pa ga je napotila v ljubljanski klinični center k specialistu endokrinologu, ki je opravil temeljite preiskave vključno z magnetno resonanco kosti in predpisal zdravilo testoviron, ki je sicer na doping listi.

Osebna zdravnica mu je začela dajati zdravilo šele po dveh mesecih, ko je Tomaž pridobil dovoljenje nacionalne protidopinške komisije Olimpijskega komiteja Slovenije.

Predsednik nacionalne komisije je ob tem njemu in trenerju ustno zatrdil, da je to potrdilo dovolj za nastop na vseh dirkah. Dr. Osredkar je februarja o tem obvestil tudi WADA, ki dovoljenja ni zavrnila, kar po pravilih pomeni, da se z njim strinja.
Tomaž se je januarja leta 2006 začel zdraviti s testovironom v dobri veri, da je dovoljenje nacionalne protidopinške komisije za terapevtsko uporabo tega zdravila, ki je sicer na doping listi, dovolj.

Ko je tega leta nastopil in zmagal na dirki Po Sloveniji, je protidopinškemu inšpektorju predložil tudi dovoljenje in zdravniško potrdilo o jemanju testovirona. Na dirki je moral kar trikrat na kontrolo dopinga, vendar tako v laboratoriju v Avstriji kot kasneje v Švici v njegovih vzorcih niso odkrili zvišane ravni testosterona, kar je pomenilo, da ni dopingiran, čeprav je zdravilo vzel le nekaj dni pred začetkom dirke Po Sloveniji, vendar je bila količina tudi po zatrjevanju strokovnjakov veliko premajhna, da bi lahko izboljšala njegove telesne sposobnosti.

I. V. /arhiv DL

Vendar protidopinški komisiji slovenske kolesarske zveze oziroma dvema njenima članoma, sicer tesno povezanima z Adrii Mobil konkurenčnima kluboma, to ni zadoščalo. Tomaža Noseta in s tem novomeški klub sta očitno hotela na vsak način spraviti na kolena. Ker Nosetu ni bilo možno dokazati dopingiranosti, sta devet mesecev po prejemu negativnih rezultatov doping testov lani avgusta brez vednosti tretjega člana komisije Noseta obsodila na 20 mesecev prepovedi nastopa na tekmovanjih, odvzeli so mu zmago na dirki Po Sloveniji 2006, moral je vrniti prejete nagrade in plačati stroške obravnave njegovega primera.

Kazen so mu izrekli na osnovi določila protidopinškega pravilnika mednarodne kolesarske zveze UCI, da mora kolesar dovoljenje za uporabo zdravila, ki je na listi prepovedanih snovi, dobiti od protidopinške komisije UCI, Nose pa je imel dovoljenje "zgolj" od tej komisiji nadrejene svetovne protidopinške agencije WADA.

V novomeškem kolesarskem klubu so se odločili iti do konca. Sklicevali so se na to, da nihče ni dokazal, da bi bil dopingiran in da za dovoljenje za jemanje zdravila ni zaprosil protidopinške komisije UCI, ker je verjel, da dovoljenje komisije slovenskega olimpijskega komiteja in agencije WADA zadostuje.

Protidopinška komisija slovenske kolesarske zveze ni upoštevala priporočil Anne Gripper, pri mednarodni kolesarski zvezi UCI zadolženi za boj proti dopingu, naj upoštevajo, da je Nose dobil dovoljenje od slovenske nacionalne komisije in svetovne protidopinške agencije WADA, in da ni vedel, da mora imeti za uporabo zdravila dobiti dovoljenje UCI, in naj, če je šlo za uporabo zdravila v zdravstvene namene in ne za doping, kar dokazuje negativen izid švicarskega referenčnega testa, uporabi 265. člen protidopinškega pravilnika UCI, po katerem bi kolesarju lahko izrekli le opomin ali ukor, pri čemer bi morali upoštevati tudi, da se Nose ni mogel braniti z dodatno zahtevo za testiranje vzorca B.

Postalo je očitno, da v primeru Nose ni šlo za zaščito športnikov pred dopingom oziroma boj proti zlorabi dopinga, ampak dobesedno za lov na čarovnice.

Potem ko pri UCI niso uspeli, so se Novomeščani obrnili še na Športno arbitražno razsodišče, ki je najvišji organ razsojanja v športu in so njegove razsodbe dokončne. Tam so uspeli - razsodišče je razsodilo Tomažu v prid, vendar mu vsega, kar je moral v teh sedmih mesecih pretrpeti, ne morejo povrniti.
Igor Vidmar