Jure Kljajić

Tako je to s kavo. Nekoč davno so nas učili, da je kava škodljiva za zdravje. Nato je prišlo obdobje, ko je veljalo ravno obratno, namreč da je kava koristna za zdravje, v zadnjih desetih letih pa sta se ti dve mnenji začeli znova, a hitreje izmenjevati. Tam nekje okrog leta 2015 so kavo krivili za povečano tveganje za nastanek raka, kardiovaskularne bolezni in simptome, podobne shizofreniji. Še ne tako daleč nazaj pa je bila kava izvzeta s seznama stvari, ki povzročajo raka, kardiovaskularne bolezni in druge nadloge, s katerimi vas narava skuša ubiti. Še vedno pa vam jo lahko domnevno zagode v možganih.

Glede na nedavni članek britanskega časopisa Guardian kar 85 odstotkov od deset tisoč novinarjev spije najmanj tri skodelice kave na dan in 70 odstotkov jih je priznalo, da bi bila njihova delovna sposobnost resno prizadeta brez vsakodnevne skodelice kave.

Jure Kljajić

Če verjamemo eni od ameriških spletnih strani, posvečeni znanosti, naj bi bili ljudje (kamor novinarji zaenkrat še vedno spadajo), ki spijejo tri skodelice kave na dan, bolj nagnjeni k haluciniranju. Kul. Sam vsekakor spadam v to kategorijo: v povprečju spijem tri skodelice kave na dan (čeprav ne vedno polne). Vendar se mi zdi, da bolj od tega, da bi videl stvari, ki jih ni, pogosteje vidim stvari dvojno, nisem pa prepričan, da je za to kriva ravno kava.

A dobra novica je ta, da je nedavna študija 27.793 pivcev kave v desetletnem obdobju pokazala, da pitje treh skodelic kave na dan varuje jetra, ki sicer niso najbolj odporen organ piscev in novinarjev po svetu. Tako pa jih kava spreminja v neke vrste super junake.

Med te nedvomno spadajo tudi rokometni trenerji, prav tako pogosti pivci kave, s katero si največkrat blažijo stres pred tekmo in po njej. Ta uboga bitja si želijo, da bi ob tem, kar vidijo na igrišču, v resnici halucinirali, pa jih kruta resničnost prepriča v nasprotno. »Želim si dočakati starost,« je razlog, zakaj več ne želi sedeti na trenerski klopi, pojasnil eden bolj znanih hrvaških rokometnih strategov. Mnogo njegovih mlajših kolegov iz različnih dežel pa tam še vedno trpi, nekako v slogu starega in krutega jugoslovanskega pregovora »svaki konj se navikne na batine*«.

Jure Kljajić

Stresa, ki jim ga največkrat povzročajo rokometni sodniki, verjetno ne bi privoščili niti svojemu največjemu sovražniku. Za vse skupaj pa so najbolj kriva nekatera neumna pravila, ki jih mednarodna rokometna zveza (IHF) nikakor noče spremeniti, saj se zdi, da ji odgovarja kaos, s katerim sodniki lahko zadržijo svojo moč v igri.

Omenil bom samo dva primera, čeprav jih je v rokometu več. Prvo neumno pravilo je, da napad v rokometu ni časovno omejen, ampak o njegovi dolžini po svoji osebni presoji odločajo sodniki. Za nekatere je pasivna igra že po petnajstih sekundah brez meta na gol, za druge šele po tridesetih sekundah, za tretje pa nekje vmes. Na to že več let opozarja tudi nekdanji odlični jugoslovanski reprezentant in slovenski selektor Veselin Vujović, kar je ponovil tudi po pravkar končanem svetovnem prvenstvu: »Ne morem verjeti, da v času, ko je na primer napad v košarki že dolga leta časovno omejen in je zato igra pridobila na hitrosti in dramatičnosti, v rokometu še danes zavračajo idejo o uvedbi časovne omejitve napada. Potem pa prihaja do neumnih odločitev, kot je bila ta na tekmi Slovenije z Egiptom, ko sta sodnika Slovencem, ki so v zadnjih sekundah potrebovali gol za izenačenje, sodila pasivno igro v napadu in jim odvzela žogo. Kako lahko igrajo pasivno, če pa morajo nujno doseči zadetek?!«

Drugo neumno pravilo je, da mora ob zadnjem prekršku v vsakem polčasu rokometaš ekipe v napadu neposredno streljati z devetih metrov skozi živi zid obrambnih igralcev, ki so vsi visoki, in če še dvignejo roke nad glavo, ne obstaja geometrijska možnost, da bi zadeli. Tu bi se lahko povsem enostavno uvedlo pravilo, da bi se lahko streljalo na gol brez živega zidu ali pa z možnostjo dveh podaj.

Osebni arhiv

Čeprav je treba priznati, da se tu in tam zgodijo izjeme. Tako je na zadnjem svetovnem prvenstvu eden od francoskih napadalcev prelisičil obrambo tako, da je zamahnil in nato skočil med živi zid in od tam dosegel zadetek. Vprašanje je, če je bila akcija sploh regularna, ampak zaradi ohlapnih pravil sta sodnika gol mirne duše priznala.

Moram pa reči, da sem tudi sam v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na lastne oči videl, kako je na tekmi med Poletom in Sevnico eden od soboških igralcev zadel zmagoviti zadetek z devetih metrov skozi roke obrambnih igralcev, potem ko se je igralni čas že iztekel. Resda sevniški rokometaši niso bili tako visoki, kot so reprezentanti posameznih držav, a sem vseeno kričal od navdušenja.

Hm, če malo pomislim, pa sem morda samo haluciniral. Zdi se mi, da sem pred tekmo nekaj spil. Vendar se več ne spomnim, če je bila to kava ali pa morda kaj drugega.