Srečko Glivar je bil nekoč odličen kolesar, reprezentant, kralj Vršiča in Großglocknerja, drugi na dirki Po Sloveniji in Po Jugoslaviji, potem pa se je moral čez noč s kolesa presesti v trenerski avto. Njegovi varovanci so v različnih moštvih njegove uspehe krepko nadgradili. Pred dnevi se je vrnil z dirke Po Slovaški, kjer je zadnjič vodil člansko moštvo Adrie Mobil, v prihodnje se bo posvetil vzgoji mladih kolesarjev.

Kdaj ste se nazadnje peljali s kolesom?

Nazadnje sem se peljal s kolesom na začetku junija, ko je imela Osnovna šola Vavta vas kolesarske izpite. Sem vodja izpitov in takrat moram biti na kolesu.

Mislil sem na dirkalno kolo z navzdol zavito balanco, na specialko.

Ko sem zaključil kolesarsko kariero, sem enkrat še poskusil nekaj, organiziral sem rekreativno skupino, da bi skupaj kolesarili.

In?

Skupina je ostala, mene pa potem ni bilo zraven.

Zakaj?

Ne vem. Verjetno sem se kolesa nažrl ali pa sem prej dal vse od sebe in me je želja po kolesarjenju minila oziroma sem imel več veselja delati kaj drugega. To se dogaja tudi v drugih športih, tudi marsikateri plavalec po koncu kariere ne gre več v bazen.

Enega takega poznam.

No, vidiš. In potem ne znaš povedati, zakaj. Mogoče zato, ker to ni več isto, ni istega občutka. Prej si se peljal v klanec za hec, potem pa ne gre več tako hitro.

Kako ste sploh zašli v kolesarstvo? Vaš oče je bil šofer tovornjaka. Pričakovati bi bilo, da vas bodo bolj zanimali avtomobili.

Vedno sem bil po duši športnik, ampak glede na mojo velikost nisem bil nikjer prav obetaven.

Za košarko res niste.

Tudi v nogometu ni šlo, sem pa nekajkrat vse premagal v krosu, kar je pomenilo, da je nekaj v meni, a dolgo nisem našel pravega športa. Smo pa se s prijatelji ves čas s kolesi podili po gozdu in se je nekdo spomnil, da bi šli v klub. Je rekel, da če si v klubu, ti zastonj »šravfajo« kolesa. Potem smo raziskovali možnosti, kako priti v klub. Poznali smo nekdanjega kolesarja Braneta Dularja, ki je za nas v Straži naredil sekcijo. Udeležili smo se kakšnega maratona in na Vršič smo šli, tudi dirko smo naredili na Drganja sela. 6. junija 1980 pa je bila dirka Po dolini reke Krke čez Stražo in Dolenjske Toplice in tedaj je Jože Majes rekel, da bo, kdor bo zmagal, lahko prišel v klub in bo dobil specialko.

In?

Srečko je zmagal. Po dveh treningih sem tako klel, kaj je bilo meni tega treba, kaj se v to rinil. Bil sem »koma«. V klub sem prišel sredi sezone, ko so bili vsi že dobro pripravljeni. Zelo težko je bilo začeti.

Tudi kasneje vam je bilo še marsikdaj težko. Bili sta specialist za klance, bili ste na dirki Po Jugoslaviji oziroma Po Sloveniji kralj Vršiča in na dirki Po Avstriji kralj Großglocknerja, Velikega Kleka. Skupaj s Sandijem Papežem in Jožetom Smoletom ste tvorili neke vrste novomeški kolesarski Dream Team. Kraljevali ste na dirki Po Jugoslaviji in na številnih domačih dirkah, Sandi in Jože sta šla na olimpijske igre, a zdi se, da bi lahko dosegli še več.

Teplo nas je, ker kolesarstvo v Novem mestu tedaj še ni imelo prave tradicije, tudi trenerji niso imeli pravih izkušenj. Veliko smo se še učili. Bili smo dobri, kdaj pa se nam tudi ni posrečilo.

Bi lahko z današnjim znanjem in izkušnjami dosegli več?

Če bi imeli današnje znanje in bi dirkali z današnjim načinom vodenja, bi na dirki Po Sloveniji zmagal vsaj trikrat. Nastopali smo kot telički. Prvo dirko Po Sloveniji sem končal na drugem mestu. Razporejeni smo bili v reprezentance Slovenije A, B in C. Jaz sem bil v B. Vsi novomeški kolesarji, ki so tedaj nastopali na dirki, so imeli na voljo posebna kolesa za kronometer, zame pa je takih koles zmanjkalo, češ da tako in tako v kronometru nimam možnosti za vidno uvrstitev. Nihče pa ni razmišljal, kaj se bo zgodilo čez tri dni, ko bo na sporedu vzpon na Vršič. Kronometer sem vozil z navadnim kolesom in zaradi tega precej zaostal, čez tri dni pa zmagal na vzponu na Vršič in v skupnem vrstnem redu na koncu za Premužičem zaostal le za nekaj sekund. Danes se kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Potem pa ste se zelo hitro s kolesa presedli v avto, praktično čez noč ste prevzeli člansko moštvo, prvo slovensko poklicno kolesarsko moštvo.

To je bil verjetno najtežji trenutek v moji karieri. Do tedaj smo imeli trenerja dr. Kamna Stančeva, Bolgara, profesorja na sofijski fakulteti za šport. Vsak trener se z leti izživi, športniki se ga naveličajo in on njih. Hoteli smo iti naprej, stopiti stopnico višje. Bili smo nezadovoljni z njim, ves čas smo imeli neke ideje. Vendar zanj ni bilo ustrezne zamenjave. Upravni odbor kluba je podpiral Stančeva, kolesarji pa ne. Potem je upravni odbor iz kljubovanja sklenil, naj bo trener Glivar. »Bomo videli, kaj boste pa zdaj naredili,« so rekli. Ko sem prišel tisti ponedeljek v klub, nisem vedel, ali bom šel na trening s kolesom ali bom moral sedeti v avtu. Potem smo začeli. Bilo je težko. Najtežje je bilo, ker smo bili nekateri ista generacija in smo prej leta in leta skupaj dirkali, zmagovali, padali … Potem pa sem jim kar naenkrat moral ukazovati. Ko sem jih tisto pomlad peljal na neko dirko na Siciliji, na kateri so bili na startu tudi nekateri tedaj največji zvezdniki, med drugimi Gianni Bugno in Claudio Chiappucci, najprej niso hoteli iti iz kombija. Te kolesarje so do tedaj gledali le v reviji BiciSport, nikoli jih niso videli v živo, potem pa so morali kar naenkrat dirkati z njimi. To je bil šok, tako zanje kot zame, in težko se je bilo znajti. Danes je to povsem drugače, že zelo mladi kolesarji tekmujejo z vsemi najboljšimi, zanje dirka z njimi ne predstavlja nobenega stresa. Gre za velik preskok predvsem v glavah. Tedaj pa smo si od tistih kolesarjev želeli dobiti avtogram, na pa dirkati z njimi.

Ste imeli tudi sami kdaj priložnost prestopiti mejo amaterskega sveta?

Že proti koncu kariere se je odprla možnost, da bi šel v Italijo. A bilo je težko, res bi bil v Italiji, a bi tam vseeno dirkal zastonj. Treba je bilo narediti velik preskok. Prvemu je to pri nas uspelo Martinu Hvastiji. On je bil tu povprečen kolesar, tako kot vsi mi. S svojim načinom vožnje, s svojo borbenostjo se je uveljavil tudi med profesionalci, vsi so ga hvalili, kako je koristen za ekipo, kako je borben. Za njim so se začela odpirati vrata. Italijani so spoznali, da imamo tudi pri nas dobre kolesarje, in za fante, ki so tja odhajali za njim, je bilo lažje.

Ampak številni vaši varovanci so se kasneje uveljavili tudi v najboljših tujih moštvih, najprej pa v domačem poklicnem moštvu Krka Telekom, s katerim ste dvakrat na dirki Po Sloveniji osvojili prva tri mesta.

To ni bilo prvo leto. Mislim, da je bilo to šele po dveh, treh letih.

Ne, to je bilo  leta 1998 in 2000. Torej že drugo in četrto leto. Po razpadu kolesarskega partnerstva med Krko in Telekomom ste se preselili na Ptuj k Perutnini.

Tako kot smo se prej mi nasitili Stančeva, ki se je izpel, so se kolesarji nasitili tudi mene in tudi jaz sem se v Novem mestu izpel in moral sem ustvariti nekaj drugega. Če sem imel neke vrsto sanjsko ekipo pri Krki Telekomu, sem imel potem sanjsko ekipo tudi na Ptuju, od koder je potem celotna generacija kolesarjev odšla med profesionalce. Nekateri še vedno dirkajo. Na Ptuju sem nadaljeval zmagovalni niz – v eni sami sezoni so moji kolesarji dobili kar trideset dirk, dvakrat zapored smo zmagali na dirki Po Sloveniji … Ta zamenjava je tedaj koristila vsem.

Uspešnost v Novem mestu in na Ptuju pa vam je odprla pot v tujino.

Ko se je po nekaj letih na Ptuju glavna pokroviteljica Perutnina umaknila oziroma so se odločili, da ne bodo več podpirali članskega moštva, smo vsi, tako kolesarji kot tudi jaz, čez noč ostali na cesti, sem prevzel hrvaško moštvo Loborika. To je bil izhod v sili, ker ni bilo drugega. Z mano je v Istro odšlo tudi nekaj kolesarjev s Ptuja. Kljub zelo skromnemu proračunu, ki je znašal morda le kakšnih deset odstotkov ptujskega ali prej novomeškega, smo dobro dirkali, na dirki Po Sloveniji z Radoslavom Rogino osvojili drugo mesto in bili ekipno celo prvi, tudi v Italiji smo kdaj zmagali na kakšni dirki.

Kako pa se je začela avstrijska zgodba? Iz Loborike ste šli v Tirol.

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Loborika je izgubila pokrovitelja in njena zgodba se je končala. Potem me je Jure Golčer, ki je tedaj dirkal za Tirol, poklical, češ da potrebujejo nekoga, ki bi jih vodil. Vendar je delo z našimi kolesarji tukaj doma ali pa z Avstrijci v Tirolu kot noč in dan.

Kako to mislite?

V Tirolu so dirkali otroci bogatih staršev, kolesarstvo so jemali hot hobi, niso bili ne motivirani ne borbeni, ko je deževalo, jih je zeblo in bi kar sredi dirke šli v avto … Imel sem kar nekaj težav, revolucije pa nisem mogel narediti. Potem pa smo zmagali na nekaj dirkah. V Tirolu sem dosegel eno svojih največjih zmag, ko smo dobili etapo na dirki po Avstriji, ko je bilo na startu kar osem moštev iz Pro Toura.

Vzporedno z vodenjem Tirola pa ste v Adrii Mobil skrbeli za najmlajše, za kolesarski podmladek.

Tisto v Avstriji ni bila neka redna služba. S kolesarji sem bil več ali manj le na dirkah, med tednom pa sem imel še veliko časa, medtem ko je Sandi Papež v Novem mestu potreboval še nekoga, ki bi se mu pridružil pri delu z mladimi.

Tedaj pa se je s kolesarstvom začel ukvarjati tudi vaš sin Gal, danes najboljši slovenski mlajši mladinec. Je začel trenirati, ker ste bili vi trener?

Ne, začel je že nekoliko prej. Ni začel zaradi mene, zaradi tega, ker sem bil jaz trener, bi tedaj kvečjemu nehal in začel delati kaj drugega.

Vse od vaše generacije naprej je imelo novomeško kolesarstvo vedno nekoga, ki je izstopal vsaj v slovenskem merilu in bil uspešen na mednarodni ravni, trenutno pa prav v vrhu ni nobenega Novomeščana, medtem ko moštvo Adria Mobil ostaja odskočna deska za odhod v vrhunska tuja moštva. Slovenski kolesarji so v svetovnem merilu danes tako visoko kot še nikoli, a med njimi ni Novomeščana. Kako to?

Kolesarja se ne da ustvariti. Če nima v sebi »mašine«, se ga ne da narediti. Lahko mu le pomagaš do uspeha, če ima tisto nekaj že prej v sebi. Tudi mi, Smole, Papež in jaz, danes verjetno ne bi bili v vrhu. Bili smo v vrhu, ko je bila raven tekmovanja nižja. Mi smo prebijali led. Danes je miselnost kolesarjev drugačna, tudi način dirkanja je drugačen. Kolesarja moraš poiskati, ne da se ga ustvariti. Preizkusiti je treba toliko in toliko otrok, da se med njimi najde eden, ki ima v sebi tisto, kar mora imeti vrhunski kolesar. Trenutno med Novomeščani takega kolesarja nimamo, a lahko se pojavi že jutri. Tudi za Rogliča pred nekaj leti ni vedel nihče, danes pa je eden najboljših na svetu. Vendar danes ne bi bil tam, kjer je, če ne bi prišel v Adrio Mobil, ki ima vso potrebno infrastrukturo, ki jo potrebuje kolesar, od opreme in voznega parka do trenerjev, direktorja, športnega direktorja, mehanikov in maserjev ter kolesarjev in moštva. Vse to in znanje, ki ga imamo, ga je pripeljalo do tega, da je lahko prišel do tam, kjer je danes. Mi imamo vse pripravljeno in čakamo, da se pojavi nov talent.

Posebna zgodba je poklicno moštvo Bahrain Merida, ki je na neki način tudi novomeško.

Vodilni mož je Novomeščan pa tudi med kolesarji in moštveno posadko je veliko Novomeščanov. Tako kot v Novem mestu šolamo kolesarje, šolamo tudi personal in z obojimi imamo iste težave. Ko se naučijo, ko postanejo dobri, gredo. Svojih ljudi nimamo le v Bahrainu, so tudi v Skyu, najboljšem moštvu na svetu, in še kje. Ko naredimo korak naprej, ga naredimo na vseh področjih. Naši ljudje so v svetu cenjeni kot kolesarji in tudi kot trenerji, športni direktorji, mehaniki, maserji …

Kakšno glasbo poslušate?

Tako, da sem vedno v težavah.

Prosim?

Take glasbe ne posluša nihče drug. Imam poseben glasbeni okus. To ni komercialna glasba. Najbližje mi je folk rock. Zelo rad poslušam Dylana, Van Morrisona, The Pogues, tudi Dubliners in od novejših Mumford & Sons ter podobno. Mladi danes poslušajo narodno-zabavno glasbo, dalmatinske in podobne štance, zato imam v avtu, ko se peljemo na dirke, vedno probleme, tudi na veselicah se ne znajdem. Grem pa rad na kak koncert.

Intervju s Srečkom Glivarjem je bil objavljen v septembrski Živi, mesečni prilogi Dolenjskega lista.