##IMAGE-3315283##

Na sprejemu v Slovenski hiši je Primož Kozmus udaril po mizi in, tako kot večina najboljših slovenskih športnikov naveličan političnih puhlic o državni skrbi za šport, načrtnem in strokovnem delu v športu in podobnem, povedal, da temu ni tako. Da sicer najboljši med najboljšimi za svoje dosežke, ki bolj kot katerikoli politik prispevajo k razpoznavnosti in dobrem imenu Slovenije v svetu, dobijo kakšno nagrado, a je država do njih bolj kot ne mačehovska.

Ob uspehu športnika, o katerem pred nekaj dnevi še sploh niso vedeli, se hočejo vsi slikati, kar naenkrat vedo o njem vse in le malo manjka, da zaslug za njegov uspeh ne pripišejo tudi sebi, ali pa to celo brez sramu tudi storijo. Ko se prah po uspehu poleže, športniki spet ostanejo sami in največkrat bolj kot ne neuspešno trkajo na vrata tistih, ki bi jim lahko pomagali do denarja, s katerim bi se lahko dostojno pripravljali na nove uspehe.

Primož Kozmus dobro ve, kako hitro lahko vsi pozabijo nate. Ko se je po šestem mestu na olimpijskih igrah v Atenah in sedmem mestu na svetu leto kasneje poškodoval, so ga čez noč pozabili.

Verjetno nihče od njegovih tekmecev v nedeljskem olimpijskem finalu ni imel na voljo za priprave na olimpijski nastop tako malo denarja. S trenerjem Kevom sta morala vsak evro dvakrat obrniti, da sta prišla skozi. Umaknila sta se v Medulin in na Bjelolasico, kjer razen dobrih pogojev za vadbo ni nobenega drugega razkošja.

Enkratna nagrada za zlato olimpijsko medaljo po pravilniku Olimpijskega komiteja Slovenije je 39.500 evrov, za srebro ali bron precej manj.

Vendar ta denar, če ima športnik tako visoke cilje, kot jih ima Primož Kozmus, in kot jih mora imeti vsak olimpijski zmagovalec, hitro skopni. Nekaj seveda dodajo tudi pokrovitelji in atletska zveza, a obogateti se s tem ne da.

Kalvarija se začne, ko šampiona s trona vrže poškodba ali pa ga z vrha zrinejo mlajši tekmeci. Tedaj zasluge za narod nimajo več nobene teže, človek je spet na začetku, mnogokrat brez ustrezne izobrazbe in delovnih izkušenj.

Marsikje drugod je drugače. Srb Čović, ki je na 100 m delfin dihal za ovratnik Phelpsu in osvojil srebro, bo za svoj uspeh dobil 60.000 evrov in mesečno rento 1.100 evrov do smrti. S tem je preskrbljen do smrti. Čeprav je to nekdaj veljalo za sovjetski model "zaslužnih mojstrov športa", so podobno do izjemno uspešnih športnikov pozorni tudi marsikje drugje.

O tem je govoril Primož v Slovenski hiši in nekateri, med drugim tudi predsednik slovenskega olimpijskega komiteja Janez Kocijančič, so postajali čedalje bolj bledi, saj so bili vajeni bolj "hvaležnih" besed nagrajenih športnikov, večina pa je Primožu ob vsakem naslednjem stavku začela čedalje bolj glasno ploskati.