Olimpijska prvakinja Andreja Leški težko odločitev sprejela že pred časom
Aktualna olimpijska prvakinja iz Pariza v kategoriji do 63 kilogramov je konec tedna ob svetovnem pokalu v Ljubljani tudi uradno zaključila svojo športno pot.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Andreja se je, če ne štejemo nastopa na vojaškem SP, kjer je izpadla že po prvi borbi, nazadnje borila na olimpijskih igrah v Parizu. Tam je nadaljevala tradicijo slovenskih olimpijskih zmag v kategoriji do 63 kilogramov, ki sta jo začeli Urška Žolnir in Tina Trstenjak. V svoji karieri se med drugim lahko pohvali tudi z naslovom evropske prvakinje leta 2023 v Montpellieru ter drugima mestoma na svetovnih prvenstvih v Budimpešti 2021 in Dohi 2023.
»Za slovo od juda sem se nekako odločila že pred olimpijskimi igrami in si rekla, da bo to moja zadnja tekma,« je s tem malce presenetila na začetku pogovora. K temu pa je takoj dodala, da so okoliščine prinesle tudi nove poglede in nove občutke: »Vseeno sem si najprej vzela malce daljši premor in dobila idejo, da bi morda vendarle še malce nadaljevala. Ko sem po kakšnih treh mesecih spet začela s treningi, pa sem hitro ugotovila, da to ni tisto, kar si želim. Takrat sem sporočila, da si bom vzela še eno malce daljšo pavzo, saj so mi tako svetovali strokovnjaki okoli mene. Rekli so mi, da je bolje počakati, da s takšno veliko odločitvijo pridem v javnost. Ta je nato dokončno zrasla do točke, ko sem le še iskala trenutek, ko bi bilo ta zaključek dobro napovedati,« se je to minulo soboto zgodilo v Stožicah.
Ne več to, kot včasih
Koprčanka, ki je 8. januarja dopolnila 29 let, se je lani vseeno resno spogledovala z nastopom na svetovnem prvenstvu v Budimpešti, a ga v zadnjem trenutku odpovedala. »Odločitev, da poizkusim s še enim svetovnim prvenstvom, je sprva prišla bolj spontano. Takrat sem res začela z bolj resnimi treningi, a s svojo pripravljenostjo nisem bila najbolj zadovoljna. Videla sem, da nisem uspela priti na zaželeno raven, nisem pa tip, da bi šla na SP nastopati le malce za šalo. Tudi pri klubu so mi složno rekli, da to še ni to,« se sicer ne strinja povsem z definicijo, da je glavni vzrok za konec kariere pomanjkanje motiva: »Kot rečeno, sem se za to odločila, še preden sem dosegla ta svoj najvišji cilj. Ko se odločiš za športno kariero, ti veliko ljudi reče, da se odrekaš drugim stvarem. Tako, kot sem prej izbrala judo, sem zdaj izbrala, da začnem živeti življenje na nek drugi način. Judo mi ne predstavlja več takšne vrednosti, kot mi jo je včasih.«
Jo je morda kdo v tem času vseeno skušal prepričati, naj si premisli in še nadaljuje s kariero? »Nekateri ljudje so gotovo imeli tudi drugačno in različno mnenje. Vem, da je bilo še veliko takšnih, ki so želeli, da nadaljujem. No, tisti, ki me najboljše poznajo, torej moji bližnji, trener, sotekmovalke, prijatelji in prijateljice, so to mojo odločitev zelo dobro razumeli in me pri tem podprli.«
Občutek, kot da jo zapušča
V njeni kategoriji zdaj slovenske barve uspešno zastopa njena klubska kolegica in prijateljica Kaja Kajzer. Kot pravi Andreja, Kajina selitev v višjo kategorijo ni vplivala na njeno odločitev o nadaljevanju kariere: »Kaj bo sledilo po koncu OI, ni vedel še nihče. Tudi za Kajo se ni vedelo, ali bo nadaljevala in v kateri kategoriji to bo. Tudi če bi bili zdaj konkurentki, to na mojo odločitev ne bi vplivalo. Bolj kot to mi je žal, ker se zdaj počutim, kot da jo zapuščam. Dolgo sva bili tudi sparing partnerki, glede tega sem ji pomagala še lani, zraven sem bila tudi še na SP. Dali sva kar nekaj skozi in zato tudi takšen občutek. Očitno se je s temi kategorijami kar dobro izšlo, tako da zdaj Kaja lahko nadaljuje v tej paradni kategoriji za slovenski judo,« ob tem verjame, da se lahko približa njenim dosežkom, kar ji tudi zelo privošči.
Zdaj na razcepu med judom in menedžmentom
Konec kariere pa še ne pomeni, da se Andreja več ne vidi v judu. Že zdaj je bila v stikih z Judo zvezo Slovenije kot predsednica komisije za športnike, ki jim želi ustvarjati čim boljše pogoje. Z zvezo sodeluje tudi pri nekaterih organizacijskih stvareh, kot je bila nedavna tekma za svetovni pokal v Stožicah. »Po objavi odločitve, da ne bom več tekmovala, sem že dobila nekaj ponudb iz sveta. Ne vidim se niti kot sodnica niti kot trenerka, tako da bomo še videli, kakšne bodo opcije in če bo to potegnilo. Imam ogromno priložnosti tudi izven športa, tako da sedaj nekako sedim na dveh stolčkih. To pa ni preprosto in ne bo šlo v nedogled. Morala se bom dokončno odločiti za eno ali drugo opcijo,« ima pri tem v mislih tudi športni menedžment, v katerem zaključuje svoj magistrski študij in tam vidi nove izzive: »Skozi vsa ta leta sem nabrala kar nekaj stikov in povezav, saj se mi zdi, da mi takšno okolje in takšen način dela zelo ustreza.«
Zdaj tudi avtobiografski film
Marca pa si bomo o olimpijski prvakinji lahko ogledali tudi avtobiografski film, ki ga je režiral Matija Kranjec. Andreja je tudi nanj zelo ponosna: »To je bila moja ideja, saj sem si svojo zgodbo želela obeležiti tudi na takšen način. Prvotna ideja je bila, da se krajši filmček predvaja ob tem zaključku, ki je bil v soboto v Stožicah, a je potem to zraslo v še boljšo idejo. Kontaktirala sem Matijo, s katerim sva sodelovala na nekaj video projektih. Bil je pripravljen in zelo zagret, da režira in producira ta film. Najprej je bil mišljen kot krajši film, po nekaj intervjujih, kjer smo vključili tudi ljudi, ki so mi bili na tej poti najbližje, pa bo to tudi nekaj več. Predstavljen je sicer precej kronološko, a se dotika tudi druge plati oziroma ozadja tega športa. Veliko je tudi internega dialoga in misli, ki so me spremljale na tej poti. Film pa tudi pušča neko sporočilo za vse, ki bi si želeli na to pot,« bo predpremiera, sicer takrat le za povabljene, 4. marca v Odiseji (nekdanjem Koloseju) v ljubljanskem BTC-ju.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
