Pred dnevi smo obiskali Planico. Po razveseljivem številu udeležencev izleta lahko sklepamo, da se tudi mi še vedno zanimamo med drugim tudi za šport in športne dosežke naših »planiških orlov«. Z velikim spoštovanjem do njihove srčnosti in hrabrosti smo zrli v vseh sedem naprav, na katerih smo videli tudi podmladek skakalnega športa, kako je treniral in pilil svoje skoke. Seveda sta nas najbolj prevzeli letalnica in velikanka. Na velikanko smo se povzpeli z dvosedežnico in doživeli grozljiv pogled na doskočišče v dolini. Vsak, ki se sploh upa spustiti po velikanki ali letalnici, je od zdaj naprej v naših očeh zmagovalec. Med nami pa se je našel tudi junak, ki je peš premagal več kot tisoč sto stopnic ob letalnici in nas nasmejan pričakal na vrhu.

Ogled Nordijskega centra je bil spet doživetje zase. Center je sodoben in nudi našim tekačem na snegu v poletnem času osemsto metrov dolgo zasneženo tekaško stezo, ki jo skrbno vzdržujejo pri nič stopinjah Celzija. Pozimi pa se steza spremeni v parkirišče za tristo avtomobilov. Posebna zanimivost sta dva vetrovnika. V enem trenirajo skakalci, drugi pa bo v bodoče namenjen obiskovalcem. Škoda, da ni obratoval v času našega izleta. Prepričana sem, da bi ga kdo izmed nas tudi preizkusil. Zakaj pa ne, dokler nam služi še zdravje in skrbimo ob vseh tegobah in težavah še vedno za zdrav duh v zdravem telesu.

Tudi popoldansko deževje nam ni pokvarilo lepega druženja na tem izletu.