Pozna vse temne in svetle plati Julija Cezarja. Prav vidim, kako se mu gubajo možgani; predstavljam si, da so tik pod razposajenimi kodri.

Njegovo veselje do življenja, vse mehkejše sprehajanje po klavirskih tipkah in glasni smeh me navdajajo z zadovoljstvom in ponosom. A tudi s tesnobo. Čas teče, pravzaprav beži, in mi polzi iz rok. Ne znam si in ne zmorem predstavljati, da bo nekega dne ta otrok odrasel in odšel. Da se ne bo več stiskal k meni, da si ne bo več brisal solz v mojo majico, da mi nikoli več ne bo tako blizu kot danes. Preganja me strah pred dnem, ko se bo to zgodilo. Neizbežno je: otroci rastejo in odrastejo. Zato smo jih navsezadnje spravili na svet – da bi nekega dne postali ljudje; samostojni, odločni, veliki. Vem, tega dne bi se morala veseliti, a se ga ne znam.

Preberite še

· Zdravje

Neprijetna težava, s katero se predvsem poleti soočajo številne ženske

Minljivost. Trenutek, ko češnja zacveti, razpre cvetove, a že naslednjo sekundo ti popolni cvetovi začnejo ugašati, veneti. Nato odpadejo, da naredijo prostor sadežu. Rdečim, zrelim češnjam. Spomin, lepota, ki se zasidra v srce, je tisto, kar ostane. Vsak dan razmišljam o času, uri, ki tiktaka. Škoda, da imamo samo še digitalne ure. Če bi se kazalci še premikali in bi se kukavica še oglašala, bi se bolj zavedali trenutka, vsakega slehernega – dragocenega. Ljubezen, ki se je ne da povsem opisati, kaj šele izmeriti. Neskončna je, resnično brezmejna. In boleča. Žalovanje za trenutkom popolnosti, ki smo ga zamudili. Za smehom, razmetanimi igračami in drobtinami pod nogami. Otrok, ki raste, te najprej potrebuje. Potem te pogreša, brez tebe si ne zna predstavljati življenja. Raste in postane najstnik; vsaj včasih mu greš na živce. Želi si svobode. Tako je in tako mora biti. Razmišljam, kako neverjetno je življenje. Ni naključij. Otrok mora postati neznosen najstnik, nehvaležen in zadirčen, da se ga vsaj malo naveličaš, da si včasih, čisto na skrivaj, zaželiš malo miru. Le tako se lahko ločiš od otroka, ki ni več otrok. A tudi zares odrasel še ni.

Ste vedeli, da ima otrok v določenem obdobju celo dvakrat več sinaps kot odrasel človek? Možgani vpijajo vse – uporabno in neuporabno. Ves čas se kodrajo, gubajo, živčne poti pa se obdajo z belo, mastno oblogo. Mielin je kot izolacija na električnih kablih. Da lahko informacije skozi možgane potujejo tudi do stokrat hitreje kot ob rojstvu. Zadnji del možganov, tik za čelom – lahko bi rekli nekakšen generalni direktor – se popolnoma razvije in poveže šele okoli 25. leta starosti. To je tisti del, ki nas zares loči od živali. Omogoča nam nadzorovanje čustev, načrtovanje in sprejemanje odločitev. Šele takrat otrok zares odraste. V odgovornega človeka – če mu to dovolimo. Če se mu znamo odreči.

Štejem leta, štejem mesece. Včasih se tako bojim prihodnosti, da ne znam uživati v sedanjosti. Čas, ki mi polzi skozi prste, me bolj zaposluje kot lepota trenutka tukaj in zdaj. Tako zelo, da si pozabim v srce vtisniti tisti polni češnjev cvet. Veselimo se preglasnega smeha, umazanega puloverja, hrustanja drobtin pod nogami. To je tisti trenutek, ki mu Japonci pravijo »mankai« – ko so češnjevi cvetovi popolni. Ko se jin in jang poklopita. To je trenutek kreacije – plodnosti narave, ko zemlja, jin, sprejme toploto sonca, jang, da vzklije življenje. To je trenutek, ko se preteklost in prihodnost, tema in svetloba zlijejo v en sam, popoln sedanji trenutek. Učim se, želim ga ujeti. Ne zadržati, le dotakniti se ga, mu pokazati pot. Ga objeti in mu dovoliti, da raste. S cmokom v grlu. S tesnobo v prsih.

Oklepam se trenutka. Hlastam za drobnimi lističi, ki jih odnaša veter. Skušam ga ustaviti, zadržati. A je neviden in hiter. Polzi skozi prste, najde pot skozi ušesa. Kot čas. Včasih sem s prstom zadržala tisti daljši kazalec, da bi si kupila minuto ali dve. Kot otrok sem verjela, da lahko tako ustaviš čas. Ničesar v življenju ne obžalujem. Le to, da sem kak češnjev cvet prezrla, spregledala, ker sem se tako strašno bala, da ga bo odpihnil veter.