Šimen Zupančič

Alarmi so zmerni, dovolj glasni, da jih slišiš, a ne tako, da bi ti še pol ure pozneje utripala glava. Ton je skoraj prijazen, nekoliko zadirčen. Prijazno obvestilo, svarilo pred raketnim napadom. Najdite si zatočišče v najbližji stavbi, se glasi. Taksista vprašam, ali se bo ustavil in si poiskal varni prostor. Zaklonišč namreč v Dubaju ni, ne za splošno javnost. Nasmeji se in pripomni, da je to samo formalnost. Nihče ne gre nikamor, noben avto ne ustavi, ljudje se ne pustijo motiti. A naj pripomnim, da niso zoprni le alarmi in seveda tiste rakete, ki jih sprožajo, temveč tudi vreme.

Novice

Kriza je znova zares udarila najšibkejše

Ja nič več ni tako, kot je bilo, ko smo se še smejali tistim vremenskim napovedim za Zaliv. Vremenarka je s kretnjo zamahnila čez pol Afrike in Bližnjega vzhoda ter napovedala jasno sončno vreme. Čisto vsak dan. Tu sem se odvadila spremljati vreme, ker je vedno isto. No, zdaj pa ni več. Že ves teden, odkar sem v Združenih arabskih emiratih, je megleno, mračno, vetrovno, vse, samo sončno ni. In vrhunec, danes je začelo deževati. Opralo je pesek, spackalo avtomobile, pročelja, a resda osvežilo zrak. Od tu naprej si nekega jutra lahko obetamo lep sončen dan. Ob tem, da je že nekaj dni premirje in so alarmi potihnili. Tisti dan je, kot da bi kliknil na električno stikalo, bila znova gneča. Ceste so bile polne avtomobilov, za katere nihče ne ve, kje so jih skrivali. Ljudi, ki so za vikend prišli na počitnice v hotel, v istem mestu, na sumu imam, da celo v isti soseski, kjer sicer živijo. Gneča je bila taka, da jim je v hotelu s petimi zvezdicami praktično zmanjkalo vsega. Če si si izboril omleto in kos kruha, si že imel srečo. Ljudje imajo neznansko veselje kot ovce slediti drug drugemu. Sploh če so nekaj časa bili pahnjeni v osamo. Čas vojne v Emiratih primerjajo s časom covida. Nevarno, obvladljivo, z nekaj represije. Če se držiš zakonov in pravil, se ti ni treba ničesar bati. V času covida so z majhnimi brezpilotniki sledili ljudem na sprehajalni stezi. Mali robot v zraku jim je zlovešče ukazoval, naj si nadenejo masko. Če so bili prepočasni, je napisal kazen. V obliki sporočila, ki je takoj zapiskalo na mobilnem telefonu. Brezpilotniki so medtem očitno napredovali. Zdaj lovijo sovražne kolege, torej brezpilotnike, ki jih v velikih jatah pošilja Iran. Zaletavajo se v stolpnice, trkajo na okna, napadajo naftovode. Lokalni brezpilotniki so torej strašno zaposleni, tako rekoč na fronti. Zato zdaj kršitelje zakonov znova preganjajo policisti, človeške kvalitete, počasnejši od letečih robotov, malo bolj zadrti, brez smisla za humor. Prekršek zdaj ni nenošenje maske, temveč snemanje z mobilnim telefonom, razpečevanje posnetkov, objavljanje in delanje panike.

Novice

Zaklonišče

Prve kazni, celo aretacije so doletele mladoletnike, ki se ne zanjo ločiti od svojih mobilnih naprav. In če jo že imajo v roki, ne morejo, da ne bi pritisnili na gumb za snemanje. Policisti to vedo. In jih lovijo, zahtevajo telefone, brskajo po albumih. Če kaj najdejo, so menda nepopustljivi. Niče sicer nima zares lastne izkušnje, ampak vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga – in ta je zanesljivi vir. Oglobili so sina znančeve žene. Pač nekoga. A zgodba je dovolj resnična, da se revež, ki ga mimogrede vprašam, ali je poslikal tanker, ki se že tedne gunca na vodi, strese kot šiba. Res me nasmeji, ali sem videti kot emiratska policistka? Morda v civilu, tajna služba. To še kupim. A nenavadnim zgodbam v negotovih časih ni konca ne kraja. Teorije zarote v družbi, nevajeni kritičnega razmišljanja, prav cvetijo. Vsak ima svojo teorijo, vsak ima svojega vojnega dobičkarja. Z varnostjo in nevarnostjo se skoraj nihče ne ukvarja. Nevedoč, da tiste rakete ne odnesejo kake soseske samo zato, ker so Emirati zapravili milijarde za zračno obrambo. In očitno je bila dobra naložba. No, številni sicer verjamejo, da Iran tako slabo cilja ali pa tako dobro, da je do civilistov v Perzijskem zalivu, torej tako rekoč na lastnem dvorišču, prizanesljiv. Sovražniki so lahko tudi prijatelji.

Novice

Oaza