Moram priznati, da me je pred časom družba prijateljev trdo prijela, češ da ne napišem ničesar pozitivnega in optimističnega, da samo nergam in ne vidim lepot okrog sebe. Seveda mi o teh lepotah niso znali povedati kaj oprijemljivega, rekli pa so, naj pač bolje pogledam.

 

In sem. Na široko sem odprl oči in se najprej zazrl, poklicna deformacija pač, v televizijski zaslon. In imel sem kaj videti, še vedno se dogaja "pasja" zgodba, pa nesreče na smučiščih in vrsta različnih afer in aferic ... Prav nič lepega. Še v telenovelah, kjer pravijo, da je vse lepo in prav, so se nekam grdo kregali in si grozili. Pogledam skozi okno - sneg. Pogledam na balkon - kruh in solata zgornjih sosedov, ki so prepričani, da bodo ptiči brez njihove miloščine, zmetane na moj balkon, crknili. Verjemite, svinjarije ni bilo lepo gledati, mene v spodnjicah, ko na mrazu pometam ostanke, pa prav tako ne. Je bilo pa morda za koga, ki je to opazoval, smešno. Vsaj moji potomci so se skozi šipo režali na vsa usta. No, priznam - ti smejoči obrazki so bili, ko sem se malce segrel, res lepa stvar. In potem se je izza oblakov pokazalo še sonce. Gledal sem v nebo in si predstavljal, da je pomlad, in mi je bilo lepo. Ko sem pomislil, da je pravzaprav "današnji trenutek" le oblačen dan in da se bo enkrat že pokazalo tudi sonce, sem se začel počutiti bolje.

Vse je glavah. Bojazni, strahovi, jeza, sovraštvo ... pa tudi veselje, ljubezen in optimizem. Kadar je hudo, je treba stisniti zobe in zdržati. Vsaj dokler spet ne posije sonce. In sonce bo sijalo, pa če ga bomo za ušesa privlekli izpod oblakov.