Pred leti sem vas moral dolgo prepričevati v intervju, ker se kot novinarka bolje počutite na drugi strani. Se je to zdaj, ko ste tudi pisateljica, kaj spremenilo?

Že ob prvih treh publicističnih knjigah sem se znašla na drugi strani. Dokler sem bila le novinarka, čeprav sem vodila Dnevnik in Odmeve, nisem želela biti intervjuvanka, ker sem čutila, da nimam kaj povedati. Bila sem znan obraz, a še vedno novinarka. Ko sem izdala knjige o Berlusconiju, mafiji in papežih, pa se je to spremenilo, k temu me je spodbujal založnik, tudi novinarjev nisem več zanimala kot oseba, ki se pojavlja na televiziji, ampak tisto, o čemer pišem. Takrat se je zgodil preobrat in sem začutila, da po vseh teh letih dela in raziskovanja lahko kaj povem. Zdaj pa še posebej, ko sem avtorica leposlovnega dela. To mi je zanimivo: ljudi zelo zanima, zakaj novinar spiše kriminalko, zakaj in kako sem se tega lotila, kako mi je šlo ... Bralcem se čutim dolžna pojasniti te stvari. Če so kupili mojo knjigo, jo prebrali in imajo o njej mnenje, je prav, da jim odgovorim na vprašanja, povezana s knjigo.

To je zgodba z italijansko ikonografijo, umeščena v Italijo, a se mi zdi, da ste jo pisali tudi z mislijo na delovanje naših družbenih sistemov.
Meni se zdi, da bi jo lahko prenesel kamorkoli, le mafijo zamenjaš z drugo kriminalno združbo, neko drugo vez med politiko in nezakonitimi posli. Zgodba je univerzalna, ob pisanju sem mislila na Slovenijo, tudi tako, da je glavni junak potomec italijanskih ezulov iz slovenske Istre. Bralci me sprašujejo, kje se bo dogajal drugi del, a ta čas ničesar ne pišem. Delam Globus, do konca prejšnjega tedna sem bila v. d. urednika zunanjepolitičnega uredništva na TVS. Sodelavci se šalijo, da bodo zbrali podpise za izredno odpoved delovnega razmerja, da me vržejo na cesto in bom čim prej napisala drugi del. (smeh)

Celoten članek in nagradno igro za Mojčino knjigo najdete v novi številki revije Vklop!