Parni Valjak - Ko je Hus srečal Aleksandra ...
Redki so bendi, ki preživijo več kot pol stoletja, in še redkejši tisti, ki v šestem desetletju delovanja zvenijo še vedno mladostno, predrzno in sveže.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Parni Valjak sodijo med tiste izjemne zasedbe, ki so rock glasbo nekdanje Jugoslavije zaznamovale tako močno, da njihovih pesmi ni mogoče ločiti od zvočne kulise generacij, ki so odraščale ob njih. Nastali so v Zagrebu leta 1975 in od takrat predstavljajo enega najtrdnejših stebrov regionalne rock scene.
Grupa 220 postane Parni Valjak
Zgodba se je začela, ko sta kitarista Husein Hasanefendić Hus in Jurica Pađen, oba bivša člana Grupe 220, skupaj z menedžerjem Vladimirjem Mihaljekom Miho snovala nov bend. Na festivalu BOOM v Zagrebu leta 1975 je Hus opazil mladega pevca iz makedonske skupine Tor, Aleksandra Rahimovskega, ki so ga vsi klicali Aki. Njegov odrski nastop je bil tako magneten, da je Husu takoj postalo jasno, koga potrebuje za mikrofonom. Aki se je preselil v Zagreb, skupini pa sta se pridružila še basist Zlatko Miksić Fuma in bobnar Srećko Antonioli. Ime Parni Valjak je predlagal Miksić po Husovi pesmi, napisani še v času Grupe 220. Že v prvem letu so odigrali 154 koncertov, prvič pa se uradno predstavili novembra 1975 v beograjski dvorani Pionir.
Pridite na šov, mestne zgodbe in vroče igre
Prvenec Dođite na show! iz leta 1976 in naslednik Glavom kroz zid iz leta 1977 sta mladi zasedbi takoj utrdila status na jugoslovanski rock sceni. Po odhodu Pađena, ki je ustanovil zasedbo Aerodrom, se je v bendu za dva tedna znašel celo Branimir Johnny Štulić, kasnejši vodja Azre, ki je na Husa pustil trajen pečat v smislu resnejšega pristopa k besedilom. Album Gradske priče iz leta 1979, posnet v Milanu, je prinesel prve resnične klasike, leto pozneje pa je izšel Vruće igre, s katerim se je Parni Valjak postavil na sam vrh jugoslovanske rock scene.
Zlata osemdeseta
Osemdeseta so bila zlata doba. Plošče so izhajale skoraj brez odmora: Vrijeme je na našoj strani (1981), Glavnom ulicom (1983), Uhvati ritam (1984), vmes pa še zmagoviti koncertni album Koncert (1982). Pesmi, kot sta Lutka za bal in Kravata oko vrata, so postale himne generacij, Moja je pjesma lagana in Sve još miriše na nju pa so se zasidrale v kolektivnem srčnem spominu. V tem času se je izoblikoval tudi zvočni podpis benda: melodični, a trdo zasnovan mainstream rock z jasno prepoznavnim Husovim avtorskim delom in Akijevim značilnim in posebnim glasom, ki je znal v istem refrenu biti hrapav, topel in ranljiv.
Preksi, Scholz, Bero in Brk
Po krajšem zatišju leta 1988 in menjavah v zasedbi, ki so prinesle basista Zorislava Preksavca Preksija, bobnarja Dražena Scholza, klaviaturista Berislava Blaževića Bera in nazadnje leta 1991 še kitarista Marijana Brkića Brka, je bend vstopil v novo ustvarjalno obdobje.
Album Lovci snova je izšel leta 1990, leta 1993 pa so s ploščo Buđenje prejeli kar šest porinov, najprestižnejšo hrvaško glasbeno nagrado. Leta 1995 so za svojo dvajsetletnico izdali enega najbolj cenjenih akustičnih albumov v regiji, Bez struje: Live in ZeKaeM, ki še danes velja za merilo tovrstnih projektov. Sledila sta Samo snovi teku uzvodno (1997) in Zastave (2000), leta 2004 pa Pretežno sunčano.
Polne dvorane
Leta 2005, ob tridesetletnici, se je skupina poslovila s koncertom na Trgu bana Jelačića. Premor je trajal štiri leta. Leta 2009 so se vrnili z razprodano turnejo Karlovačko live, ki je pokazala, da njihova glasba ni zvenela kot nostalgija, ampak kot živ in potreben del sedanjosti. V naslednjem desetletju so polnili največje dvorane v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, leta 2015 pa prejeli nagrado mesta Zagreb.
22. 1. 2022
Udarec, ki si ga marsikdo ni znal predstavljati, je prišel 22. januarja 2022, ko je po nepričakovano v Novem mestu umrl Aki Rahimovski. Pokopali so ga na zagrebškem Mirogoju v Aleji zaslužnih, na dan pogreba pa je več kot petdeset radijskih postaj v regiji sočasno predvajalo zadnji skupni posnetek, skladbo Ponovo.
Po letu dni iskanja je Hus izbral naslednika, ki je marsikoga presenetil: podravskega pevca Igorja Drvenkarja, rojenega leta 1991, z gledališkim in muzikalskim ozadjem. Prvi singel Moja glava, moja pravila je izšel spomladi 2023, konec leta 2025 pa album Kažu pčele umiru..., ki prinaša dvanajst novih pesmi in obenem dokazuje, da Parni Valjak ni muzejski eksponat, ampak še vedno živ, ustvarjalen organizem. Drvenkar je v velike čevlje stopil z razumevanjem, da jih ne more zapolniti, a lahko v njih hodi po svoje.
Po enajstih letih spet v Laškem
Marsikdo se še kako dobro spomni poletja 2016, ko so Parni Valjak nazadnje igrali na velikem festivalu Pivo in cvetje in seveda je marsikoga novica, da se po enajstil letih vračajo na ta legendarni oder, več kot navdušila! Drugi vikend julija se legendarna hrvaška zasedba po enajstih letih vrača na oder festivala Laško Pivo in cvetje, in sicer v petek, 10. julija.
Obiskovalce čaka večer največjih uspešnic in nostalgije ob skladbah, kot so Moja je pjesma lagana, Sve još miriše na nju in Lutka za bal, obenem pa tudi vpogled v sveže obdobje benda z Igorjem,, ki je s svojo energijo in interpretacijo v zadnjih letih prepričal občinstvo in skupini dal nov zagon. Parni Valjak tako niso le spomin, ampak tradicija, ki še danes polni največja glasbena prizorišča.
Presenečenj ni in ni konec.
Festival Laško Pivo in cvetje tudi letos ostaja zvest svoji tradiciji raznolikega glasbenega programa, ki združuje uveljavljena imena slovenske in regionalne scene ter nove glasbene talente. Poleg Parnega Valjka bodo nastopili Vlado Kreslin, Šank Rock, Mi2, New Game Over, Vili Resnik, Ines Erbus, Dejan Dogaja, Nika Zorjan, Helena Blagne in še eno odmevno glasbeno presenečenje, ki bo razkrito v prihodnjih tednih.
E-novice · Estrada
