Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekaj, kar zna povedati tisto, česar sami včasih ne znamo. A žal lahko tudi glasba postane kamen spotike. Ne sama po sebi, seveda. Glasba ni kriva. Krivo je vse tisto, kar se začne vrteti okoli nje: denar, interesi, politika … Kar bi moralo povezovati ljudi, jih na koncu razdeli. Seveda vam je najbrž jasno, da pišem o Evroviziji.

Letos je že drugo leto, da je ne gledam. Iskreno, že nekaj časa mi ni več blizu. Postala mi je preveč teatralna, pretirana, skoraj naporna. Še bolj pa me moti dvoličnost. Občutek, da se svet rad pretvarja, da gre za umetnost in povezovanje, v resnici pa se vse prevečkrat vrti okoli denarja in politike. In prav to je tisto, kar me pri Evroviziji najbolj zmoti – da v meni vzbuja precej neprijetna, celo negativna čustva. Zame to ni več zabaven glasbeni dogodek. Je nekaj drugega. Deluje bolj napeto, bolj agresivno. Tudi nekateri njeni zagovorniki pogosto delujejo tako – zaverovani sami vase, prepričani, da je vsaka kritika skoraj greh.

Seveda sem kljub temu ujela nekaj posnetkov na družbenih omrežjih. Težko se jim je izogniti. In skoraj z vsakega zornega kota je bila več kot očitna prisotnost enega ključnih sponzorjev festivala. Znamka, tesno povezana z Izraelom, je namreč eden največjih komercialnih pokroviteljev dogodka. In spet smo tam, kjer smo bili že tolikokrat – pri denarju. Razumem, da takšna prireditev potrebuje ogromno sredstev. A vseeno bi si želela, da bi kdaj znali reči: ne za vsako ceno. Če glasbeni festival v nekaterih ljudeh prebuja nelagodje in občutek, da nekaj ni prav, potem se je morda vredno vprašati, kam smo prišli. Želela bi si, da bi se Evrovizija vsaj malo vrnila v čas, ko je bila predvsem festival pesmi, ne pa festival interesov. S to temo bom tukaj zaključila. In ja, vesela sem, da sta zmago domov odnesla Bolgara.

Pa ostanimo vseeno še malo pri glasbi. V tem Stopu lahko namreč preberete tudi, da Bor Zuljan ne igra več s skupino Šank Rock in da sta se zasedbi pridružila dva nova člana. Šankrockerje poznam zelo dobro. V vseh teh letih se je pri njih zamenjalo kar nekaj članov. Vedno sem jih doživljala kot nekakšen živ organizem, ki se spreminja, raste, menja obliko, a vseeno ohranja svoje jedro – tisto energijo, zaradi katere so postali ena najpomembnejših slovenskih rock skupin. Letos pa se je po nekaj letih zgodil nov kadrovski preobrat. In ta ni ostal le glasbena novica. Dobesedno je eksplodiral v medijih in na družbenih omrežjih. Razlog? Saj ga poznamo vsi – ljubezenska zgodba iz zakulisja, prepletena s politiko. Komentarji, očitki, zgražanje, škodoželjnost, razlage ljudi, ki seveda vse vedo, vse razumejo in imajo o vsem dokončno mnenje. Res ne morem verjeti, da je tako izjemna skupina, kot je Šank Rock, dobila toliko prostora predvsem zaradi »obrobne« ljubezenske afere svojega kitarista. Ne zaradi glasbe. Ne zaradi koncertov. Ne zaradi pesmi, ki jih ljudje pojejo že desetletja. Ampak zaradi zasebne zgodbe, ki z glasbo pravzaprav nima veliko skupnega.

Zakaj se toliko ukvarjamo s tem, kar je za dober koncert, za energijo na odru, za pesmi, ki jih nosimo v sebi, v resnici popolnoma nepomembno? Zakaj nas bolj pritegne šum okoli glasbe kot glasba sama? Morda zato, ker smo se navadili, da mora imeti vse škandal, ozadje, krivca in sodbo. Želim si, da bi glasba spet govorila sama zase. In pri Šank Rock verjamem, da bo. Kolikor jih poznam, bo njihova glasbena beseda zdaj samo še močnejša. Morda bodo morali najprej preživeti nekaj hrupa in nekaj neumnih komentarjev. A na koncu bo, kot vedno, ostalo tisto, kar edino šteje: glasba.