Vidva sta stalna člana benda, ostali se menjavajo. Zakaj? Sta tako tiranska ali je enostavno preveč rock 'n' roll ekscesa v tej sceni? (smeh)

Miha: Neee. Zelo naravno smo se transformirali iz progresivnega rock benda v to, kar smo danes. Verjetno zaradi nekdanjega klaviaturista, avtorja besedil in vokalista Andraža Kržiča, ki je pred leti šel na študij v Kanado. Začeli smo delati kot trio in to je spremenilo glasbeni izraz. Sam sem presedlal iz električne na akustično kitaro. Vsi trije smo bili pristaši fusiona, Andraža je bolj vleklo v progresivo. Tretji album smo posneli kot trio, a se je zdelo, da vseeno nekaj manjka. Zdaj smo štirje in je super.

Tretji album se je imenoval slikovito, tj. Changing Parameters (Zamenjava parametrov, op. a.), četrti enostavno The Four (Štiri). Zato ker ste spet štirje? Ali gre za logično nadaljevanje tretje plošče?

Miha: Vse našteto. Premaknili smo se v neke druge glasbene vode. Zdaj imamo novega pianista, ki je klasično šolan, sicer pa igra v tango bendu. Zvoku je dodal klasično interpretacijo, hkrati pa smo iskali nekoga, ki je pripravljen veliko delati in s komer se bomo razumeli na človeškem nivoju.

Janez: Zasebno ga zanimata jazz in blues, na plošči avtorsko podpisuje skladbo But I like Blues. Kar pove dovolj. (smeh)

Celoten pogovor v novi številki revije Vklop!