Kaos, iz katerega se je rodila popolnost
Film, ki velja za eno najbolj zabavnih komedij vseh časov, je nastal v ozračju zamud, pozabljenih dialogov in živčnih izpadov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Po 67 letih pa je videti, da je prav ta kaotičnost ustvarila filmsko popolnost.
Leto 1958. Na prizorišču studia Samuela Goldwyna v Hollywoodu in ob viktorijanski fasadi hotela Del Coronado v Kaliforniji nastaja film, ki ga bo Ameriški filmski inštitut (AFI) pozneje uvrstil na sam vrh lestvice stotih najbolj smešnih ameriških filmov vseh časov. A tisti, ki so takrat stali pred kamerami in za njimi, česa takega niso niti najmanj občutili – ravno nasprotno. Produkcija filma Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959) je po podatkih AFI trajala od začetka avgusta do 6. novembra 1958, torej občutno dlje od predvidenega urnika, in je bila po vseh pričevanjih eno najbolj napetih snemanj zlate dobe Hollywooda.
Hotel Del Coronado: kulisa iz druge dobe
Še preden se je začel kaos, je režiser Billy Wilder moral najti lokacijo, ki bi prepričljivo upodobila Florido dvajsetih let. Izbira je padla na hotel Del Coronado blizu San Diega, veličastno viktorijansko stavbo iz leta 1888, za katero je Wilder dejal, da se v tridesetih letih ni spremenila. Zunanje prizore so tam posneli v zgolj sedmih dneh, notranje pa v studiu. Na snemanje je prihajala množica radovednežev, varovanje pa je bilo po današnjih merilih izjemno ohlapno. Curtisova žena Janet Leigh, takrat noseča z drugo hčerko in današnjo filmsko zvezdo Jamie Lee Curtis, je moža spremljala tudi na tej lokaciji in pozneje povedala marsikaj zanimivega. Po nekaterih poročilih je bila Marilyn Monroe med snemanjem v Coronadu presenetljivo zbrana, resnične težave naj bi se začele šele v studiu.
Marilyn Monroe: bleščeča in uničujoča sila narave
Da bo glavna igralka prav gotovo težava, je vedel praktično vsak. Wilder je z njo že sodeloval pri filmu Sedem let skomin (1955), a je kljub opozorilom vztrajal pri njeni izbiri. Sprva je imel v mislih Mitzi Gaynor, a ko je prišla beseda, da si prav Marilyn želi vlogo, ji ni mogel reči ne. Blondinka je vlogo Sugar Kane sicer štela za še eno »neumno blondinko«, a jo je sprejela na spodbudo moža Arthurja Millerja in tudi zaradi izjemno ugodne pogodbe: deset odstotkov bruto prihodkov filma nad štiri milijone dolarjev. Ogromno denarja za tiste čase.
Zelo slabo stanje glavne igralke
Na snemanje je prihajala v katastrofalnem stanju. Po osemnajstmesečnem odmoru se je spopadala z odvisnostjo od barbituratov, ušesno okužbo, zakonskimi težavami in globoko negotovostjo. Na set je redno zamujala po več ur, medtem ko so jo čakali vsi, in to vključno s Curtisom in Lemmonom, ki sta v oprijetih ženskih oblačilih in visokih petah po ure in ure trpela pod žarometi. Ko je končno prišla, se je pogosto zaklenila v garderobo.
Wilder je moral njene replike pisati na kartončke in jih lepiti na rekvizite. Prizor, v katerem Sugar preiskuje predal in vpraša »Kje je burbon?«, je po podatkih IMDb zahteval več kot 40 ponovitev. Marilyn naj bi vsakič izgovorila napačno besedo. Wilder je na koncu pravi stavek prilepil v notranjost predala. Podobno je preprost stavek »Jaz sem, Sladkorček« zahteval 27 ponovitev. Curtis in Lemmon naj bi med snemanji večkrat celo stavila, kolikokrat bo treba določeno sceno ponoviti.
Del težav je izhajal iz kreativnih nesoglasij med Marylin in režiserjem. Igralka je želela spremeniti številne prizore, njena igralska mentorica Paula Strasberg in mož Arthur Miller pa sta se nenehno vmešavala v produkcijo. A blondinka je bila tudi nepredvidljiva v nasprotno smer: prizor na plaži, za katerega so predvideli cele tri dni snemanja, je posnela v zgolj 20 minutah, brez napak.
Nosečnost in medijska okrutnost
Po nekaterih biografskih virih je bila Marylin med produkcijo filma noseča. Kostumograf Orry-Kelly, ki je za film prejel oskarja, je njeno nosečnost skrbno prikrival. Po snemanju pa naj bi igralka doživela spontani splav, kar naj bi jo popolnoma uničilo, saj si je otroka z Millerjem nadvse želela.
Mediji takratnega časa niso bili prizanesljivi. Kolumnist revije Variety je redno poročal o njenih »boleznih« in zamudah. Ista revija je objavila članek, ki je namigoval na »ženske tegobe, vključno z nosečnostjo«, kot vzrok za zamude pri produkciji. Takšen pristop danes deluje kot grobo kršenje zasebnosti, a za takratno obravnavo zvezdnic je bil žal značilen.
Billy Wilder: na robu živčnega zloma
Produkcija je zaradi tega in drugih zapletov presegla proračun. Stroški naj bi se gibali med 2,8 in 3,5 milijona takratnih dolarjev. Wilder je pozneje dejal, da so včasih prizor, ki je bil predviden za uro snemanja, snemali več kot tri dni, saj je Marilyn po vsakem neuspelem poskusu zajokala in jo je bilo treba znova naličiti … in to se je ponavljalo in ponavljalo.
Njegov slavni komentar: »O tem sem se posvetoval s svojim zdravnikom in psihiatrom, in pravita mi, da sem prestar in prebogat, da bi šel še enkrat skozi to.« A hkrati je priznal: »Moja teta Minnie bi bila vedno točna, ampak kdo bi plačal, da bi gledal mojo teto Minnie?«
Po smrti legendarne igralke leta 1962 je Wilder z leti ublažil stališče: »V zadnjih 15 letih je prišlo do mene deset projektov, pa sem vedno znova pomislil: 'Potrebujemo Marilyn Monroe.' Nihče drug ni v tej orbiti – vsi ostali so prizemljeni.« Po končanem snemanju je Wilder pripravil slavnostno večerjo za zasedbo, Marilyn pa sploh ni bila povabljena.
Tony Curtis in izjava, ki je postala legendarna
Curtis je v filmu blestel v trojni vlogi – kot Joe, kot elegantna Josephine in kot zaigrani naftni dedič v popolni imitaciji Caryja Granta (ki je film videl in v šali pripomnil, da tako ne govori). Po ogledu posnetkov ljubezenskega prizora je nekdo Curtisa vprašal, kakšno je bilo poljubljanje z Marilyn. Odgovor je postal eden najslavnejših citatov v Hollywoodu: primerjal ga je s poljubljanjem Hitlerja. Paula Strasberg je zajokala. Marilyn naj bi za njegove besede izvedela pozneje.
Curtis je izjavo sprva zanikal, nato pa skozi desetletja večkrat spremenil razlago. Leta 2008 je za Guardian pojasnil, da je šlo za sarkazem, in dodal, da je bilo poljubljanje čudovito. V poznejših memoarih je celo zatrdil, da sta imela afero. Marilyn se je v zadnjem intervjuju za Life leta 1962 odzvala z dostojanstvom: če mora igrati intimne prizore z nekom, ki tako čuti do nje, ji na pomoč priskoči domišljija. Njega tam (v njeni glavi) nikoli ni bilo.
Barbette: drag umetnik, ki je učil hoje v petah
Studio je za pripravo obeh igralcev na ženski vlogi najel Vanderja Clyda Broadwaya, slovitega drag artista, znanega kot Barbette. Bil je zvezda pariških kabaretov v dvajsetih letih. Barbette jima je svetoval, naj pri hoji prekrižata eno nogo pred drugo, da boki naredijo »nekaj posebnega«. Curtis je nasvete vzel zelo resno. Igralca sta v ženski garderobi celo preizkusila žensko stranišče in nobena ženska ju ni prepoznala. Lemmon pa je bil trmast in precej bolj tog od soigralca. Vihravi Barbette se je zato razjezil nanj in protestno zapustil snemanje. Kljub temu je Lemmonova nekoliko okornejša Daphne postala eden najslavnejših komičnih likov v filmski zgodovini.
Zakaj črno-beli film v obdobju barv?
Pogodba Marilyn Monroe je določala, da morajo biti vsi njeni filmi posneti v barvah. A testni posnetki so razkrili, da sta obraza Curtisa in Lemmona v ženski šminki v barvni tehniki dobila, po Wilderjevih besedah, »nesprejemljivo grotesken« zelenkast odtenek. Marilyn je v črno-belo snemanje privolila šele, ko je sama videla rezultat in se na lastne oči prepričala, da bi to lahko škodovalo filmu in posledično tudi njej.
»Nihče ni popoln«
Ko Jerry/Daphne Osgoodu prizna, da je moški, ta z nasmehom odvrne: »No, nihče ni popoln!« Gre za eno najslavnejših zaključnih replik v filmski zgodovini, a ta pravzaprav nikoli ni bila mišljena kot končna. Wilder je v nekem intervjuju leta 1996 pojasnil, da jo je Diamond izrekel kot začasno rešitev. Ves teden sta iskala boljšo, a je nista našla. Posnela sta jo z Joejem E. Brownom, še vedno nezadovoljna.
Šele pred občinstvom se je izkazala resnica: ta replika je požela enega največjih smehov, kar jih je Wilder kdaj slišal. Na njegovem nagrobniku v Los Angelesu danes piše: »Sem pisatelj – ampak saj nihče ni popoln.« Še eno naključje: Wilder je pokopan le dve mesti stran od Jacka Lemmona, čigar nagrobnik nosi ikonični napis: »Jack Lemmon in – Jack Lemmon noter.«
Popoln paradoks
Film je bil ob premieri aprila 1959 izjemno uspešen. Samo v prvem letu je v ZDA zaslužil osem milijonov dolarjev in postal do takrat najuspešnejša komedija vseh časov. Marilyn Monroe in Jack Lemmon sta za vlogi prejela zlata globusa. Film je bil nominiran za šest oskarjev. Iz kaosa, zamud, osebnih tragedij in profesionalnih napetosti se je rodilo delo, ki že več kot 60 let velja za merilo filmske komedije. Nihče ni popoln, ampak ta film je temu bližje kot katerikoli drug.
E-novice · Estrada
