Princesa Diana in usodni trinajsti steber
Devetindvajset let po pariški noči, v kateri je umrla princesa Diana, poznamo odgovore na skoraj vsa pomembna vprašanja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kljub temu zgodba o predoru pod mostom Alma še vedno buri domišljijo. Kaj se je v resnici zgodilo v zadnjih urah njenega življenja in zakaj teorije o zaroti nikoli niso povsem potihnile?
Skrivni odhod iz hotela Ritz
Malo pred polnočjo 30. avgusta 1997 je pred hotelom Ritz na trgu Place Vendôme čakalo približno trideset fotografov. Vedeli so, da sta v cesarskem apartmaju princesa Diana in Dodi Fayed.
Par se je tisto popoldne vrnil z devetdnevnega križarjenja po Sredozemlju. Zaradi množice fotografov sta odpovedala načrtovano večerjo v restavraciji Chez Benoît in si hrano naročila v sobo. Nekje med predjedjo in polnočjo je padla odločitev, ki so jo pozneje podrobno razčlenjevali preiskovalci v treh državah. Pred glavni vhod naj bi poslali dva avtomobila za vabo, Diana in Dodi pa bi se izmuznila skozi zadnja vrata na ulici Cambon.
Za volan najetega mercedesa S 280 je sedel Henri Paul, namestnik vodje hotelske varnostne službe. Tisti večer ni bil več na dolžnosti. Okoli sedmih je odšel domov, nato pa so ga poklicali nazaj. Na sovoznikov sedež je sedel telesni stražar Trevor Rees-Jones, zadaj pa Diana in Dodi. Pripet ni bil nihče.
Tri minute do usodnega trka
Ob 0.20 je mercedes zapeljal z ulice Cambon. Nekaj fotografov na motorjih je zvijačo opazilo in se pognalo za njim. Paul je po desnem bregu Sene vozil proti zahodu. Pred spustom v podvoz pod mostom Alma je pospešil na več kot sto kilometrov na uro, čeprav je bila hitrost omejena na petdeset.
Ob 0.23 je avtomobil oplazil beli Fiat Uno, zdrsnil v levo in čelno treščil v trinajsti nosilni steber predora.
Dodi Fayed in Henri Paul sta umrla na kraju nesreče. Rees-Jones je preživel, vendar je bil njegov obraz zdrobljen. Kirurgi so mu ga pozneje sestavili s titanovimi ploščicami. Zadnje, česar se spominja, je odhod iz hotela.
Diana je bila po trku še pri zavesti. Zdravnik Frédéric Mailliez, ki je po naključju pripeljal mimo, je pozneje povedal, da je stokala, vendar na njej ni opazil hujših zunanjih poškodb. Videz je varal. Srce ji je ob trku sunkovito zaneslo proti desni strani prsnega koša, pri tem pa se je natrgala zgornja leva pljučna vena.
Dolga pot do bolnišnice
Reševalci so Diano iz razbitine izvlekli šele okoli ene ponoči. Sledil je zastoj srca in oživljanje. Reševalno vozilo je kraj nesreče zapustilo ob 1.41 in v bolnišnico Pitié-Salpêtrière, oddaljeno le nekaj kilometrov, prispelo ob 2.06. Med potjo se je zaradi nenadnega padca krvnega tlaka ustavilo.
Kirurgi so Diani odprli prsni koš, zašili poškodovano veno in več kot uro masirali njeno srce. Ob štirih zjutraj so jo razglasili za mrtvo. Stara je bila 36 let.
Prav zamudna vožnja do bolnišnice je pozneje postala eno glavnih izhodišč za teorije o zaroti. Razlaga je bila precej manj skrivnostna. Francoska urgentna medicina je takrat zagovarjala načelo, da je treba kritično poškodovanega bolnika najprej stabilizirati na kraju nesreče. Angloameriški pristop je nasprotno temeljil na čim hitrejšem prevozu v bolnišnico.
Britanska preiskava je leta 2006 ugotovila, da so bile zdravniške odločitve tiste noči strokovno utemeljene. Dokazov o namernem zavlačevanju ni našla. Ali bi drugačen pristop Diano lahko rešil, ostaja odprto vprašanje. Njena poškodba je bila po ocenah izvedencev izjemno redka, možnosti za preživetje pa bi bile tudi v najboljših razmerah majhne. Strokovnjaki so na poznejšem sodnem zaslišanju kljub temu poudarili, da bi pripet varnostni pas njene možnosti bistveno povečal.
Krivda je padla na fotografe
Prvi obtoženci so bili fotografi. Sedem so jih pridržali že v predoru. Nekateri so skozi odprta vrata razbitega avtomobila fotografirali še pred prihodom reševalcev.
Francoska preiskava, končana leta 1999, jih je kazensko razbremenila. Odgovornost za nesrečo je pripisala Henriju Paulu, ki je pod vplivom alkohola in pri previsoki hitrosti izgubil oblast nad avtomobilom.
V njegovi krvi so namerili približno 1,8 grama alkohola na liter, kar je bilo več kot trikrat nad dovoljeno mejo. Našli so tudi sledi fluoksetina in tiaprida. Paul je pred odhodom v hotelskem baru spil dva kozarca Ricarda. Kaj je počel v treh urah, preden so ga poklicali nazaj v hotel, ni bilo nikoli povsem pojasnjeno.
Mohamed Al-Fayed ni verjel preiskovalcem
Dodijev oče Mohamed Al-Fayed rezultatov preiskave ni sprejel. Lastnik veleblagovnice Harrods in hotela Ritz je dolga leta trdil, da je bil njegov sin s princeso tik pred zaroko, da je bila Diana noseča in da je par ubila britanska obveščevalna služba MI6.
Po njegovi teoriji naj bi atentat naročil princ Filip, saj si kraljeva družina ni mogla privoščiti, da bi mati bodočega kralja rodila otroka muslimanskemu moškemu. Al-Fayed se je skliceval na domnevno zamenjane vzorce krvi Henrija Paula, izginuli beli Fiat Uno, pričevanja o bleščečem blisku v predoru in dejstvo, da nobena kamera ni posnela nesreče.
Vse te trditve je od leta 2004 preverjala operacija Paget, ki jo je vodil nekdanji vodja Scotland Yarda lord Stevens. Štirinajst preiskovalcev je delalo skoraj tri leta. Poročilo na 832 straneh je izšlo decembra 2006, preiskava pa je stala več milijonov funtov. Njene ugotovitve so teorije o zaroti drugo za drugo ovrgle.
Nosečnost, prstan in vzorci krvi
Je bila Diana res noseča? Vzorec krvi iz mercedesa, ki so ga z analizo DNK povezali z Diano, ni vseboval nosečnostnega hormona. Njena prijateljica Rosa Monckton je povedala tudi, da je imela Diana deset dni pred smrtjo menstruacijo.
Je Dodi nameraval Diano zasnubiti? Njegov pomočnik je tisto popoldne pri draguljarju Repossi na trgu Place Vendôme res prevzel prstan iz kolekcije Dis-moi oui, kar pomeni Reci mi da. Preiskava pa ni našla dokaza, da je Dodi Diano zasnubil ali da bi ona snubitev pričakovala. Še isti večer je po telefonu govorila z novinarjem Richardom Kayem, vendar ni omenila ničesar podobnega.
Tudi dvome o vzorcih krvi so preverili. Analiza DNK je leta 2006 potrdila, da je bila testirana kri res Paulova.
Zgodba nekdanjega vohuna
Najbolj prepričljivo je zvenelo pričevanje nekdanjega vohuna. Richard Tomlinson, odpuščeni častnik MI6, je pod prisego trdil, da je v službi videl načrt atentata, ki je predvideval prometno nesrečo v predoru.
Preiskovalci operacije Paget so dokument res našli. Toda šlo je za zamisel enega samega uslužbenca o odstranitvi srbskega politika. Predlog ni bil nikoli odobren, v njem pa ni bilo ne predora ne bleščečega bliska. Ta se je v Tomlinsonovi pripovedi pojavil šele po Dianini smrti.
Blisk v predoru je opisal en sam ključni očividec, njegovi pripovedi pa je nasprotovala celo njegova žena.
Preiskovalci so vzdolž poti odkrili deset kamer, vendar so bile vse zasebne varnostne kamere, usmerjene proti vhodom v stavbe. Edina prometna kamera nad podvozom ni snemala, saj nadzorni center ponoči ni obratoval.
Skrivnost belega Fiata
Potem je tu še beli Fiat Uno. Avtomobil je obstajal, saj so na mercedesu našli nesporne sledi bele barve in drobce njegovega žarometa. Francoska policija je preverila več kot štiri tisoč belih Fiatov Uno, vendar voznika ni nikoli našla.
Sum je pozneje padel na fotografa Jamesa Andansona, ki je imel takšen avtomobil. Leta 2000 so ga našli mrtvega v zaklenjenem in zgorelem vozilu, njegovo smrt pa so razglasili za samomor. Operacija Paget je ugotovila, da je imel Andanson za usodno noč trden alibi.
Kdo je vozil beli Fiat Uno, je tako ostalo eno redkih vprašanj brez odgovora. Kljub temu nič ne kaže, da je bil njegov voznik kaj več kot prestrašen naključni udeleženec nesreče.
Pismo o načrtovani nesreči
Ostalo je še pismo. Dianin butler Paul Burrell je leta 2003 objavil njen lastnoročni zapis, ki naj bi po njegovih besedah nastal deset mesecev pred tragedijo. Diana je v njem zapisala, da njen nekdanji mož načrtuje »nesrečo v mojem avtu, odpoved zavor in hudo poškodbo glave«.
Na sodnem zaslišanju so razkrili, da je mislila na princa Charlesa. Preiskovalci so pismo obravnavali kot pomemben dokaz njenega strahu, ne pa kot dokaz zarote. Zavore mercedesa so bile brezhibne, poti skozi predor pa tiste noči ni vnaprej poznal nihče, niti Diana sama.
Uboj iz malomarnosti
Aprila 2008 je porota londonskega sodnega zaslišanja po šestmesečnem postopku izrekla razsodbo. Diana in Dodi sta bila žrtvi protipravnega uboja, ki sta ga povzročili hudo malomarna vožnja Henrija Paula in vožnja zasledujočih vozil.
Izraz »unlawful killing« je marsikje zaokrožil kot potrditev, da je bila Diana umorjena. V resnici je pomenil smrt zaradi malomarnosti, brez naklepa. K tragediji so po ugotovitvah porote prispevali alkohol, previsoka hitrost in nepripeti varnostni pasovi. Dokazov za atentat porota ni našla.
Fanta, ki sta ostala brez mame
Med vsemi temi preiskavami sta odraščala fanta, ki sta tisto nedeljo na gradu Balmoral izvedela, da njune mame ni več. William je bil star petnajst let, Harry dvanajst.
Harry v spominih Rezerva opisuje, kako je oče sedel na rob njegove postelje in mu povedal: »Poskušali so, dragi fant. Žal ji ni uspelo.«
Objel ga ni.
Teden pozneje sta William in Harry hodila za materino krsto. Britanija se je medtem prepirala o zastavi na Buckinghamski palači, pritisk javnosti pa je kraljico prisilil v televizijski nagovor.
Harry dolgo ni mogel sprejeti, da je Diana res mrtva. Leta si je dopovedoval, da je nesrečo uprizorila in izginila. Leta 2007, ko je bil star triindvajset let, je med obiskom Pariza prosil voznika, naj ga skozi predor Alma zapelje s 105 kilometri na uro.
Pričakoval je past, nekakšno temno grlo, ki požira avtomobile. Namesto tega je zagledal nekaj povsem običajnega.
»Samo raven, preprost predor,« je zapisal. »Nobenega razloga, da bi kdo v njem umrl.«
Vožnja je trajala le nekaj sekund. Potem je vedel, da se mama ne bo vrnila.
E-novice · Estrada
