Kako dobro poznate mlečke?
Ko v adventnem času kupujemo božične zvezde (E. pulcherrima), niti ne pomislimo, da je tudi to ena izmed predstavnic rodu mlečkov (Euphorbia). Rastlino s Karibskih otokov so vrtnarji z žlahtnjenjem spremenili v privlačno okrasno posodovko z raznobarvnimi ovršnimi listi.
Znanih je na ducate vrst mlečkov, zanimivih za vrtoljubce. Med njimi najdemo trajnice in enoletnice, ki jih brez posebne zaščite gojimo v našem zmernem podnebju. Rod mlečkov je nadvse velik, razširjen po vseh celinah in izjemno raznovrsten: vse od poleglih enoletnic do visokih gozdnih dreves. Pri nas uspeva 36 vrst mlečkov.
Če so mlečki torej tako različni, da botaniki ločijo kar 2000 vrst – kaj jih torej povezuje?
PREBERITE TUDI:
Najopaznejša značilnost celotnega rodu je bel rastlinski sok ali mleček, ki se pocedi iz vseh delov rastline, če jo prelomimo ali prerežemo. Najverjetneje odvrača živali od tega, da bi mlečke popasle. Poleg tega pomaga rastlinam celiti naključne poškodbe.
Tisto, kar varuje rastline, pa škoduje nam. Pri ljudeh z občutljivo kožo zadošča že
bežen dotik listov kateregakoli mlečka, da na koži nastanejo temne lise. Če po nesreči na kožo kane beli sok, bo gotovo nastala manjša opeklina, sled pa bo vidna še več tednov. Vsekakor moramo pri delu z mlečki ali v njihovi bližini nositi dolge rokave in rokavice.
Listi mlečkov so preprosti, torej niso nacepljeni niti nimajo nazobčanih robov. Drobna stebla, ki se razraščajo vrh glavnega stebla, nosijo socvetje iz drobnih kroglic – skoraj nevidnih cvetkov, obdanih s parom drobnih ovršnih lističev. Ker so ti obarvani rumeno, živo zeleno, oranžno ali rdeče, pritegnejo našo pozornost in tudi poglede letečih opraševalcev. Drobni cvetovi namreč nimajo dveh glavnih sestavin: ne cvetnih in ne čašnih lističev.
Med najprimernejšimi mlečki za okrasne vrtove so: stebričasti (E. characias), ki je s svojimi pokončnimi stebli lep vse leto; mnogobarvni (E. polychroma), ki ponuja najizrazitejšo rumeno barvo; dvožlezasti (E. rigida) ima prelepo listje; škrlatno obarvano listje je odlika različice mandljevolistnega mlečka (E. amygdaloides 'Purpurea'); spet drugi so izvrstne prekrovne rastline: naskalni (E. myrsinites), E. robbiae, cipresasti (E. cyparis-sias); posebno privlačna socvetja pa razvije grifitov mleček (E. griffithii), različica 'Fireglow'.
Kakšne potrebe imajo?
Večino mlečkov na okrasnem vrtu lahko posadimo na sončno lego, v odcedno prst, nekateri pa potrebujejo nekoliko bolj zavetno lego, npr. stebričasti mleček, posebno njegova podvrsta, t. i. wulfenov mleček (E. characias subsp. wulfenii), ki ga najdemo tudi na jadranski obali. Izjema je močvirski mleček (E. palustris), ki prenese ostre zime in potrebuje vlažno rastišče, v senci pa se bosta dobro znašla tudi mandljevolistni mleček in E. robbiae.
Navedene vrste mlečkov so trajnice, ki v osrednji Slovenji pozimi odmrejo, zgodaj spomladi pa hitro odženejo nova stebla. Nekatere med njimi bodo uspevale le v toplejših območjih.
Nekoč je bila na vrtovih priljubljena enoletna pisana zvezdnica (E. marginata). Njena stebla so olistana z belo obrobljenimi listi sivozelene barve, socvetje pa je prav tako ozaljšano z belo pisanimi ovršnimi listki.
Nekateri mlečki se nasilno širijo po vrtu, zato jih raje posadimo v posode, ki naj krasijo teraso ali balkon. Mandljevolistni mleček se s pomočjo semen kmalu razširi po celotnem vrtu, zato moramo pravočasno porezati zoreča socvetja. Podobno je s križnolistnim mlečkom, medtem ko se cipresasti mleček razrašča s podzemnimi koreninskimi poganjki.
Socvetja v rumeni, rumeno zeleni ali bledo oranžni barvi se zlahka zlijejo z večino okoliških barv na cvetlični gredi. Tako bodo mlečki dobrodošli sosedje belocvetočim tulipanom ali šabojem, lepo se bodo ujeli z modrocvetočimi krvomočnicami, belimi perunikami ali kavkaškimi spominčicami ter sivolistnimi hostami.
Kako do novih mlečkov
Večino mlečkov najpreprosteje množimo s pomočjo delitve. Žal ta način ni primeren za mlečke, ki izraščajo iz posamičnega stebla, kot so E. characias, E. amygdaloides in E. x martinii. Te razmnožujemo s potaknjenci.
Potikanja se lotimo spomladi. Izberemo mlada, letošnja stebla, ki pravkar poganjajo, in s čistim, ostrim rezilom odrežemo vršičke. Listov ne odtrgamo, saj bi to pospešilo odtekanje mlečka. To zmanjšamo tako, da odrezano mesto takoj potisnemo v bližnjo prst ali šoto in s tem zapremo »rano«.
Ko potaknjence zakopljemo v primeren substrat, jih zalijemo in lončke prekrijemo s PVC-vrečkami. Odtlej moramo te rastlinjačke redno nadzorovati, saj mlečki niso ljubitelji vlažnega okolja: ne preveč in ne premalo vlažno. Lončki seveda ne smejo biti izpostavljeni neposredni sončni svetlobi.
Vse vrste mlečkov lahko razmnožujemo tudi s semeni, le da bomo potomce enakih lastnosti kot starši vzgojili le iz semena vrst, ki uspevajo v naravi. Iz semen vrtnarskih sort pa bodo vzklili zelo različni otroci, ki ne bodo zvesti nasledniki svojih staršev.
Mlečki se uspešno upirajo škodljivcem, napade jih le pepelovka ali kakšna rja. Še največ dela bomo imeli s preprečevanjem širjenja njihovih potomcev tam, kjer jih ne želimo.
Mlečki so cvetlice, ki na daleč ne izstopajo tako kot rdeče vrtnice, temveč se pravemu vrtoljubcu prikupijo zlagoma, po daljšem, podrobnem opazovanju. Potem pa se usidrajo v njegovem srcu in tam ostanejo. Za vselej.
E-novice · Rože in vrt
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
