Mateja J. Potočnik

Kolikšna je bila cena vašega uspeha v smučanju? Ste ga drago plačali?

Na to ne gledam tako. Vsega potrebnega za življenje sem se naučila skozi šport. Tudi svojih otrok nisem znala vzgajati drugače kot skozi šport. Današnje otroke preveč zavijamo v vato. Saj so tudi nam starši vse oprali in nas nahranili, a na startu si bil sam, in ko začneš nizati dobre rezultate, te dober rezultat zastrupi. Enostavno je tako, ko ti gre dobro, ko pa ti ne gre, ti ostane družina. Dobro se je že kot otrok naučiti pobirati. In tega se naučiš tudi skozi odrekanje, ko je treba sam nositi torbe, smučke …

Velikokrat je bilo veliko parov smuči, denimo deset parov na eno tekmovalko. Tega ne more serviser narediti sam. In pa z vso to prtljago na letališče, čekirati, nositi naokoli. Me smo to toliko vlačile naokoli, da mi je še danes nepojmljivo, kako smo zmogle same. Tako da še danes nimam s pakiranjem in prtljago nobenih težav. In ko delam catering, z lahkoto vse spakiram in znesem do naročnika. Malo čutim hrbet, a stisnem zobe ... (smeh) Naučile smo se prevzemati odgovornost, kar številnim mladim danes manjka. Vsak večer smo imele sestanek, na katerem so nam predstavili program za naslednji dan, same pa smo si morale izračunati, da ni nobena zamudila na start. Če moja otroka danes nehata trenirati, sem vesela, da sta šla skozi ta proces, saj jima bo v življenju lažje.

Bi rekli, da je bilo vse to garanje in odrekanje smiselno?

Ja, ker mi zaradi tega ni bilo nikoli nič težko.

V smučanju pa tudi nisem bila »projekt« staršev. Tega je danes preveč.

V Sloveniji imamo kopico dobrih športnikov, slišijo pa se kritike, da v smučariji nismo več to, kar smo bili. Takrat je bilo v smučariji toliko dobrih tudi zato, ker drugega v lokalnem okolju ni bilo in je večina talentov pristalo v smučanju. Zagotovo pa smo postali tako dobra generacija, ker smo tudi mi imeli vzornike – denimo Matejo Svet, Bojana Križaja, Roka Petroviča. Vsi smo jih gledali z velikimi očmi pred televizorji.

Danes imajo otroci na izbiro veliko športov. Zato smo postali prepoznavni tudi v drugih športih. Imamo Dončića, Kopitarja in njima podobne … Po drugi strani pa je vse podrejeno tekmovalnosti, ne gleda na to, da bi se otroci na treningih imeli tudi fino in se ne samo trudili za rezultate. Jaz nisem smučala, da bi zmagovala. Meni je bilo fino, da smo se družili. Zmaga je bila postranska stvar. Mi na Gorenjskem nismo mogli igrati nogometa, ker je bilo pet mesecev vse pod snegom. Tako nas je bilo na startu smučarskih tekem po 150. Zdaj pa je v vsaki generaciji po deset tekmovalcev. Med drugim pa so se zelo razvili nogomet, rokomet, košarka … Nikoli nisem trenirala zaradi privilegijev, ki bi jih prinašalo smučanje. Vseeno pa je bilo lepo, ko so sošolci hodili v šolo, mi pa na tekme v Ameriko in mimogrede videli Hollywood. V »mojih« časih je bila velika vrednota iti na olimpijske igre, zdaj pa vidim, da za otroke to niso več sanje. Zlasti v individualnih športih se mladi po končani srednji šoli vse pogosteje odločajo za odhod v Ameriko, kjer združujejo študij in šport.

Mateja J. Potočnik

Kako pa ste doživeli in preživeli konec kariere? 

Nehala sem dovolj zgodaj, pri 27 letih. Ko sem se odločala za to, sem s sredine proge gledala modra in rdeča vratca in se vprašala, ali je smisel življenja, da se borim in podim samo za stotinke.

Če hočeš biti še boljši, moraš še več delati in vlagati. Imela sem težave z zdravjem, astmo in alergijo. Obenem pa sem bila zelo utrujena.

Z Edvinom sva skupaj od 18. leta in sva od nekdaj načrtovala življenje po karieri. Takrat se od smučanja ali hokeja ni dalo živeti do konca življenja. Zato vsakemu športniku polagam na dušo, naj razmišlja, kaj bo počel po karieri. Za žensko je še teže. Če hočeš ustvariti družino, je športna kariera še krajša. Če gre v trenerske vode, si spet od doma več kot 200 dni na leto. In to je težko usklajevati z družino.

Mateja J. Potočnik

Koliko je smučanje še šport, koliko pa posel?

Zdaj je ves šport postal biznis. O tem bi bilo treba ozaveščati starše, saj se res pretirava. Tekmovalnost se je preselila za pet let navzdol. Pričakuje se, da so že 15-letni otroci profesionalci. Vse je postalo biznis. V vrhunskem športu ni več romantike. Otroci nimajo več na voljo športnih aktivnosti na amaterski ravni. Že pri nižjih jih razvrščajo, kdo je dober in kdo ni. S tem se otrokom dela krivica. Če to primerjam s šolo: če nekdo ni odličen že v nižjih razredih, to še ne pomeni, da ne bo zdravnik. Ravno zato gredo otroci v gimnazijo, da imajo več časa za odločanje, kaj si želijo početi. Treba jim je dati ta čas. Mojstrana ima 18 (!) olimpijcev, vsi prihajajo iz zimskih športov. V Sloveniji lokalne skupnosti ne zdržijo več vzdrževanja športnih objektov. Šport pri nas še vedno deluje na klubskih in društvenih ravneh, kjer je denarja vse manj.

Težava je tudi kader, ker jih to veliko opravlja po službi ali pa v pokoju. Skrbi me, ko bo teh entuziastov zmanjkalo.

Mi smo trenirali še v nekdanji skupni državi, zdaj se vsaka občina sama ubada s tem. Bilo bi fino, da bi imeli koncept na ravni države. Če gledam samo v svoji bližini, od Kranjske Gore do Radovljice, se ne moremo dogovoriti, kje bodo plavanje, smučanje, nogomet, hokej, atletika. Ne more biti povsod vse. Če bo država vlagala v šport na lokalni ravni, bo to največja dota, ki jo lahko damo otrokom.

Kakšen mora biti človek, da je sposoben vložiti toliko trdega dela v en sam cilj? Je tekmovalnost prirojena ali pridobljena?

Malo je odvisno od značaja, veliko od okoliščin. Naj povem samo to, če govorimo, da so naše smučarke slabe, da niso konkurenčne. V vsakem športu je med top 20 velika konkurenca.

Mikaela Shiffrin in Lindsey Vonn prihajata iz držav, kjer jima je omogočena stoodstotna obravnava. Za to je pa potreben denar. Uspeh je zmes vsega.

To si Slovenci težko privoščimo, ker smo iz majhne države. Veliko je odvisnega tudi od materiala. V »mojih« časih so vse ekipe testirale deset parov smuči, jih nato zmanjšale na tri in delale s temi. Nato si dobil za celo sezono en model smuči, ki ti je najbolj ustrezal. Danes pa za tiste, ki imajo dovolj denarja, tovarne izdelujejo smuči individualno. Odstopanja smo reševali po domače. V smučarske čevlje smo dali »kajlice« in šli. Ko sem začela smučati, mi je oče govoril: »Kakšna smuča, važna je noga!« Tako si nisem nikoli dovolila prelagati odgovornosti na smuči ali serviserje, temveč samo nase. A če hočeš biti danes popoln, je pomembno vse.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 02/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.