Žan Serčič: Prizadelo me je, ker je bilo tako daleč od resnice
Pevec Žan Serčič je v življenju prehodil zanimivo pot, da je tukaj, kjer je.. Če koga navdihne, pravi, super. Ampak doživel je tudi veliko slabših plati prepoznavnosti.
Žan, se je spremenil bližnji stik z oboževalci, še pridejo do vas po koncertu?
To se niti ni spremenilo. Včasih ljudje zmrznejo, jočejo, se tresejo … Na to se ne bom nikoli navadil. Razumem, da sem nekomu vzor. Navsezadnje sem v življenju prehodil zanimivo pot, da sem tukaj, kjer sem. Če to koga navdihne, super. Vseeno se čudim, ko vidim ekstremne odzive. Sem pa za vsakega hvaležen in vesel.
Ali na koncerte še vedno hodijo dekleta, ki si želijo kaj bolj konkretnega? O groupies (dekleta, ki so spala z glasbeniki) so nekoč snemali celo filme!
To se je spremenilo s telefoni.
Nekoč so rockerji v zakulisje peljali tri dekleta, vsi so ga videli, komentarji pa so bili: glej ga, kakšen frajer je. Danes pa se to posname in je naslednji dan lahko že panika.
Saj ne, da bi mene osebno to zadevalo, ker nisem tak tip. Se mi je pa že zgodilo, da je nekdo posnel situacijo, ki jo je predstavil čisto iz konteksta. Na srečo ni bilo hujšega, ampak dovolj, da vem, da moram biti zelo previden. A to je cena slave na splošno.
Številni ne razumejo, da imate tudi znane osebnosti svoje težave in stiske, zaradi katerih niste vedno nasmejani … Kako gledate na žaljive komentarje na spletu?
Verjetno sem malo preveč konservativen na družbenih medijih, da bi me žalili zaradi mojih objav.
Velika večina komentarjev je pozitivnih, jaz pa se, ko imam čas, številnim zahvalim za sporočila. To mi vzame precej časa, vendar se mi zdi vredno, saj se tudi pisci sporočil potrudijo, ko pišejo o tem, kaj jim pomeni kateri od mojih komadov. Če dobim kakšen žaljiv komentar, je običajno zelo primitiven.
Včasih se v družbi prijateljev zabavamo tako, da jih beremo in se jim smejimo. Vsekakor ni v njih ničesar, kar bi bilo koristno za samorefleksijo. Sprva sem namreč še z zanimanjem prebiral in želel analizirati, ali je kaj resnice v zapisanem. Ampak se je izkazalo, da ne gre za nič konstruktivnega. Gotovo je lažje prenesti slabe komentarje, ko vidiš, da nimajo zveze z resnico.
Po drugi strani mi z leti na splošno ne pomenijo kaj dosti niti pozitivni niti negativni komentarji, saj se zavedam, da ljudje komentirajo neko fantazijo, ki jo imajo.
Komentirajo tega Žana Serčiča, ki je moja javna podoba. Ampak to je le en del moje celotne osebnosti.
Če se spomnim, kako mi je bilo pred 15 leti, ko sem začel kariero in se prvič srečal s tem – bilo je grozno! Predvsem sem se sekiral zaradi pisanja, kot na primer: »’No, tako pa je, ko imajo doma preveč denarja, pa lahko že kar vsak gre v studio pa posname pesem …« Ko bi ti le vedel, od kod sem prišel! Res sem moral dolgo varčevati, da sem z opremo za 200 evrov posnel pesem in jo zmiksal, da sem jo lahko poslal na radio … Prizadelo me je, ker je bilo tako daleč od resnice. Sem pa spoznal, da nima smisla, da pojasnjuješ svojo plat, saj se vsako tako dopisovanje konča recimo s sporočilom, da sem pa peder ali čefur, ker sem na -ič … Tu ne moreš zmagati!
Seveda ne, saj so tisti, ki si to dovolijo, vedno lahko še bolj in še bolj žaljivi. Kaj mislite, zakaj nekdo piše takšne komentarje?
To je postala že tekma. Zdaj nimamo več samo tekme za najbolj viralni video, čeprav je že to zelo bizarna tekma. Po novem imamo še tekmo v tem, kdo ima najboljši komentar pod tujim videom. Običajno zmaga najbolj žaljiv, najbolj kontroverzen, najbolj sarkastičen komentar. Nobena pohvala ne dobi pet tisoč lajkov, kje pa! Samo žalitve! Najbolj noro je, da tega ne objavljajo samo anonimno, ampak ni nikomur več nerodno niti to, da ga lahko vsi poiščejo, pogledajo! Tako sem recimo pod nekim postom glasbene kolegice, ki je objavila sebe in svojo družino na počitnicah, zasledil komentar človeka z odprtim profilom, ki je napisal: »Crkni, krava.« To mi razložite!
Očitno je danes pomemben uspeh, pa čeprav dosežen po vprašljivi poti … Je pa res, da bi v prejšnjem tisočletju takega družba zavrgla, saj se ne bi želeli družiti z nekom, ki žali vse naokrog. Ampak očitno večini za to ni več mar.
Pa saj gledamo predsednike, ki žalijo druge. Kolektivna frekvenca je tako padla, da se ljudje prilepijo na negativne stvari, saj se tako počutijo, da vsaj nečemu pripadajo. Ker je globoka potreba vseh, da pripadamo nečemu. In če ne gre drugače, boš napisal najbolj sovražni komentar za stvar, ki te včeraj niti zanimala ni, ker si videl, da je tam že 200 drugih komentarjev in želiš biti del tega. Nočeš samo sodelovati – hočeš, da je tvoj komentar najslabši od vseh.
Ni pa vse tako črno in negativno. Mislim, da kot družba kot protiutež hrepenimo po pristnosti in se prebujamo za stvari, o katerih se leta ni govorilo. Reševanje povojnih ali drugih travm, starši se v številnih primerih odločajo za samoterapije, da bi otrokom omogočili boljše odraščanje in življenje. Z roko v roki z umetno inteligenco bomo kmalu spoznali, kaj pomenita nov svet in način delovanja, ljudje pa večinsko še hrepenimo po pristnih odnosih, po nečem živem in krvavem. In to mi daje upanje …
Celoten intervju je bil v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Preberite še
E-novice · Estrada
