Leta je prenašala kaprice moža, nato pa jo je nepričakovano zapustil
Avstralska igralka Isla Fisher je praznovala 50. rojstni dan, njeno dosedanje življenje pa je bilo polno igralskih izzivov, družinskih radosti in ustvarjalne drznosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Rodila se je v Muskatu v Omanu škotskima staršema, ki sta se tja preselila zaradi očetove službe bančnika pri Združenih narodih. Nekaj časa je družina živela tudi v Bruneju in Teheranu, dokler se za kratek čas niso vrnili v Cambridge, nato pa se je leta 1983 preselila v Avstralijo. »Vsekakor imam zapleteno kulturno identiteto, saj sem se spoprijateljila z ljudmi iz zelo različnih okolij. Počutim se kot državljanka sveta, a Avstralija je navsezadnje kraj, kjer sem najsrečnejša, ker sem svoja najobčutljivejša leta preživela v Perthu,« pravi.
Isla Fisher je kot otrok najprej sanjala o tem, da bo postala pisateljica. »Vedno sem oboževala pripovedovanje zgodb,« se spominja. Toda ko se je njena mama pridružila amaterski gledališki skupini, je takrat devetletna deklica odkrila čarovnijo odra: »Videti jo kot del skupnosti in opazovati, kako uživa v nastopanju … Mislim, da sem bila takrat 'pečena'.« Skozi šolske predstave in lokalne televizijske oglase je razvijala svoj talent, pri čemer je humor postal njeno orodje za navezovanje stikov:
»Če se veliko seliš in moraš hitro sklepati prijateljstva, je edini način, da ti to v kratkem času uspe, ta, da se norčuješ iz sebe ali pa si vsaj duhovit. Ni treba, da imaš enake hobije ali interese, a če lahko najdeš skupno točko v kakšni humorno obarvani situaciji, te bodo imeli radi.«
Po odhodu z avstralske televizije se je odločila poglobiti svoje igralsko znanje in odšla je na Mednarodno šolo za gledališče Jacquesa Lecoqa v Pariz. Občudovala je igralske tehnike, ki sta jih uporabljala njena velika idola Geoffrey Rush in Emma Thompson. »Želela sem spoznati način, kako pripovedovati zgodbe zgolj z obrazom. Ne gre samo za klovnovstvo, commedio dell'arte in pantomimo, gre za to, kako brez besed nadzorovati pripoved,« pojasni svojo željo po znanju.
Od komedije do drame
Njena zgodnja gledališka in televizijska izkušnja je prerasla v filmsko kariero. Debitirala je v Hollywoodu v filmu Scooby-Doo (2002), sledile so vloge v komedijah The Wannabes (2002) in Odbeetki (2004). Pravi preboj pa je doživela z vlogo v komediji Lovci na družice (2205), kjer je igrala sestro Rachel McAdams in nenavadno ljubezensko zanimanje Vincea Vaughna. »To je bila ena največjih komedij za starejše od 17 let vseh časov. Od tam naprej je šlo samo še navzgor,« je zadovoljna dobitnica nagrade MTV Movie Awards za najboljši prebojni nastop.
Kasneje je nastopila v komedijah Poročna zmeda, Kaskader Rod, Katera je prava, pa tudi v drami Pogled v prazno, preden je leta 2009 dobila prvo glavno vlogo kot Becky Bloomwood v filmu Strastna zapravljivka. »Kariero sem začela pri desetih letih, v Strastni zapravljivki pa sem bila stara 31. Dvajset let garanja in trdega dela. Imeti moraš vztrajnost in odpornost, da zdržiš. Kadarkoli sem imela srečo, da se mi je uresničila kakšna želja, sem si rekla: 'Vau!' Četudi sem upanje vedno ohranjala in opravila veliko trdega dela, ni bilo nikoli garancije, da bo vloga, ki si jo želim, resnično moja. Kar nekaj razočaranj me je čakalo na tej poti.«
V zadnjem desetletju je razširila svoj repertoar. Leta 2013 je sodelovala z Bazom Luhrmannom pri Velikem Gatsbyju kot Myrtle Wilson: »Všeč mi je, da je bila avtsajderica in da je predstavljala družbeni razred, ki v zgodbi sicer ni bil raziskan na noben drug način.« Sodelovala je tudi v trilogiji Mojstri iluzij, kjer je morala obvladati zahtevne trike s kartami. »Trik, ki sem ga izvajala, je videti preprost, ker vsi drugi izvajajo neverjetno magijo, ampak prisežem, na tem triku sem delala osem tednov. Tudi moji otroci ga znajo zdaj narediti.«
V letih 2022 in 2023 je nastopila v seriji Wolf Like Me, kjer je kot Mary, samotna kolumnistka in volkodlakinja, raziskovala skrivnosti identitete. Leta 2025 je imela majhno vlogo v filmu Bridget Jones: Nora na fanta, obenem pa je stkala prijateljstvo s Helen Fielding: »Ko je moj oče umrl, sem se povezala z njo preko prijatelja. Bilo je čudovito, ker je tudi ona izgubila očeta in bivšega moža. Ves čas mi je bila na voljo. Veliko sva se pogovarjali in tolažili druga drugo.«
Končno na cilju
Isla se danes izbiri vlog posveča zelo premišljeno, išče le take, ki jo izzivajo in razširjajo njene meje: »Zdaj je moj cilj, da sem pri izbiri drznejša in se potisnem v področja, kjer je prostor za osebno rast. Prej tega nisem počela, bila sem precej previdna.« Hkrati se še naprej osredotoča na osebno življenje: »Za menoj sta dve težki dve leti, a se premikam naprej. Res se veselim naslednjega poglavja. Zdaj se ponosno osredotočam na svojo kariero, saj sem se prej zelo posvečala otrokom, kar še vedno počnem, seveda, ker so moja prava ljubezen. Ampak zdaj spet uživam v delu.«
Kljub vsem izzivom, tudi koncu 14-letnega zakona s Sacho Baronom Cohenom, ostaja optimistična. »To je bila ena izmed prednosti zahtevne situacije: luksuz, da se lahko vprašam, kaj bi rada počela profesionalno in zasebno. Poskušam se spomniti svoje nove identitete kot nekoga, ki ni v partnerskem razmerju, ter ostati čim bolj vztrajna in ustvarjalna.« Ponesrečeni zakon pa ji je vseeno pustil majhno rano. Po ločitvi je priznala: »To je najtežja stvar, ki sem jo prestala, in veliko sem se naučila o sebi v tem procesu. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moja družina razdeljena, vendar sva s Sachem predana in ljubeča starša.«
Preberite tudi:
E-novice · Estrada
