Odraščal je med zvezdami, a imel občutek, da tja ne spada
Jack Quaid tik pred 34. rojstnim dnem z uspehom serije The Boys dokazuje, da ni več le sin Meg Ryan in Dennisa Quaida, ampak zvezdnik sam.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Jack Quaid je odraščal v središču hollywoodskega sveta. Kot sin Dennisa Quaida in Meg Ryan je odraščal ob ljudeh, ki so oblikovali filmsko industrijo, še preden je sploh razumel, kaj to pomeni. Otroštvo ob slavnih starših pogosto zveni glamurozno, a v njegovih spominih ima bolj nenavaden, skoraj protisloven ton. Po eni strani je imel dostop do sveta, ki ga večina vidi le na platnu, do snemanja, igralcev, produkcije.
Po drugi strani pa se je že zelo zgodaj zavedal, da tja pravzaprav ne spada povsem: »Spomnim se, da sem bil kot otrok velikokrat na snemanjih, ampak vedno je bil občutek, da tja ne spadam.« Ta občutek biti zraven, a ne čisto del tega ga je zaznamoval bolj, kot bi si mislili. »Opazoval sem, kako filmski set deluje kot natančno usklajen mehanizem. Vse deluje kot dobro uigran stroj, vsak ima svojo nalogo.« In prav to ga je naučilo dveh stvari: spoštovanja do dela in potrebe, da si mora svoje mesto prislužiti sam.
Kljub slavnim staršem doma ni odraščal z občutkom, da je njegova kariera vnaprej določena. Nasprotno. Zelo zgodaj si je postavil notranje pravilo, da mora iti svojo pot. »Res sem se trudil, da staršev ne bi spraševal za nasvete. Moral sem ugotoviti sam.« S tem ni deloval uporniško, temveč bolj iz potrebe po pristnosti. Vedel je, da mu lahko priimek odpre vrata, ne more pa opraviti dela namesto njega.
Lačen igre
Ko je kot najstnik začel razmišljati o igranju, je to prišlo bolj iz ljubezni do pripovedovanja zgodb kot iz družinske tradicije. Sam pravi, da ga je oblikovala predvsem strast do zgodb, tisto otroško navdušenje, ki ga je pozneje povezal tudi z velikimi filmskimi svetovi, kot je Vojna zvezd. »Največji razlog, da sem postal igralec, je, da sem se zaljubil v pripovedovanje zgodb,« priznava.
Prvi resen korak v filmsko industrijo je naredil v filmski franšizi Igre lakote. »Ravnokar sem končal prvi letnik študija in med počitnicami sem postal del zelo pomembne filmske produkcije. Snemali smo poleti in potem jeseni sem se vrnil v drugi letnik fakultete. Vse skupaj se mi je zdelo, kot da bi bil na poletnem taboru, saj smo bili v ekipi vsi približno iste starosti,« se še vedno zabava.
Po tem začetku ni takoj sledil meteorski vzpon. Namesto tega je počasi gradil svojo pot z vlogami v projektih, kot so Vinyl, Logan Lucky in Krik 5. Prelomnica pa je bila brutalna superjunaška serija The Boys. A tudi tukaj ga ni najbolj zaznamoval uspeh, temveč odnosi v ekipi: »Res so postali moja družina. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu.« Ta potreba po povezanosti pa ima korenine prav v njegovem otroštvu. »Če si kot otrok pogosto opazovalec, potem kot odrasel še toliko bolj ceniš občutek, da nekam pripadaš,« pravi.
V življenjski kondiciji
V zasebnem življenju je Jack zelo drugačen od stereotipa hollywoodskega igralca. Ne gradi podobe nedotakljivega zvezdnika, temveč ves čas dvomi, razmišlja in se razvija. Ne obremenjuje se s tem, da bi moral več čas ustrezati idealu.
Privlačijo ga nepopolnosti tako pri drugih kot pri sebi: »Rad bi igral ljudi, ki malce izstopajo iz okvirov. Ne bojim se, da bi me 'obsedli'. Že zdavnaj sem se naučil, da jih ne nosim s seboj domov. Like moraš znati spustiti.« A hkrati vendarle priznava, da so ga nekateri zaznamovali bolj kot drugi, predvsem tisti, s katerimi se lahko poistoveti: »Takšen je, na primer, Nate iz mojega filma Novocaine.«
Jack v omenjenem filmu igra moškega, ki ne čuti bolečine, zato prenese veliko udarcev. »Na tej vlogi sem veliko delal. Moral sem preprogramirati svoje možgane, da sem lahko dobil udarec, ne da bi trznil,« razloži, a hitro doda, da s tem noče vleči vzporednic s svojim zasebnim življenjem. »Nikoli ni nihče od domačih položil roke name, da ne bo pomote. Nate mi je podoben samo zato, ker se zna postaviti zase in se zaveda samega sebe.«
Tudi Jack se zaveda samega sebe in je pri tem presenetljivo sproščen, kar pojasni s stavkom: »Zdaj sem v najboljši formi. Še vedno ne poznam vseh odgovorov, niti jih nočem poznati. Rad bi se še naprej učil, spreminjal …, predvsem pa bi se rad zabaval. Dal bom to v vesolje, pa da vidimo. Morda ne bo nič iz tega, ampak kdo ve?«
E-novice · Estrada
