Profimedia

Jesse Eisenberg, ki ga poznamo po vlogah v filmih Socialno omrežje, Dobrodošli v deželi zombijev in Batman proti Supermanu: Zora pravice, priznava, da je to film, ki ga je čakal z največjim vznemirjenjem v karieri.

Balkan

Sergej Ćetković ženo je zasnubil s pesmijo

· Estrada

Boštjan Romih pravi, da Rosa ne potrebuje njegovih nasvetov

Kraljevo

Kraljevi par spet v središču pozornosti

»Vedno smo govorili o tretjem delu, samo nikoli nismo vedeli, kdaj in kako bo nastal. Ko sem izvedel, da se vračamo, in to vsi, sem bil navdušen. Atlas je moj najljubši lik, pa čeprav je najbolj nadut od vseh, a njegova genialnost čarodeja, ki zna z iluzijami prelisičiti tudi najbolj neulovljive tarče, je neprecenljiva,« pravi z iskrenim nasmehom in pojasni, da se mora njegov lik tokrat spopasti tudi s svojim egom, tekmovalnostjo in največjim trikom doslej. »Atlas je moj najzabavnejši lik doslej. Običajno igram čustveno razklane, zadržane ljudi, tukaj pa sem samozavesten, predrzen in duhovit. To je zame čista sprostitev!«

V filmu se je zbrala skoraj vsa prvotna ekipa, od Woodyja Harrelsona, Dava Franca, Isle Fisher, Marka Ruffala do Morgana Freemana. Družbo pa jim delajo tudi novi obrazi: Ariana Greenblatt, Dominic Sessa in Justice Smith. Skupaj načrtujejo drzen rop, v katerem morajo ukrasti legendarni diamant srca iz rok brezsrčne južnoafriške dedinje, ki jo igra Rosamund Pike.

Profimedia

Čeprav Jesse opisuje film kot popolno zabavo, priznava, da je ob branju scenarija doživel kar nekaj zmede. »V filmu je res neverjeten preobrat. Ljudje na testnih projekcijah so bili navdušeni, jaz pa ga sprva sploh nisem razumel. Scenarij sem prebral trikrat in bil vsakič na napačni poti. Režiser mi je moral razložiti, kaj se pravzaprav zgodi,« se pošali zdaj 42-letnik.

Režiser Ruben Fleischer, ki je Jesseja angažiral že za zgoraj omenjeni film o zombijih, mu je pomagal razjasniti zaplet, ki naj bi bil eden najpresenetljivejših koncev v zadnjih letih. »Bog, občinstvo mora biti res pametno ali pa sem jaz res neumen,« je neodločen zvezdnik.

Profimedia

Devet dolgih let

Od drugega dela filma Mojstri iluzij iz leta 2016 je minilo dolgih devet let. Jesse pravi, da to ni bilo načrtno, temveč preprosto posledica iskanja popolne zgodbe. »Vsi smo želeli nadaljevanje, a nismo želeli posneti nečesa povprečnega. Ko so dodali mlajšo generacijo čarovnikov, je vse postalo smiselno. Združili smo staro energijo in novo svežino,« pojasni.

In prizna, da se je srečanja stare druščine zelo razveselil. »Z Woodyjem se poznava že leta. Na snemanju je kot otrok, vedno zabaven in nikoli ne miruje. Tudi Isla je neverjetna. Tako vesel sem, da se je vrnila, saj brez nje štirje jezdeci niso popolni.«

Film so snemali po vsem svetu, od Pariza in Abu Dabija do Macaa, in vsako snemanje zanj je poseben spomin: »Vsakih nekaj let se znajdemo v sobi, ki se dobesedno in figurativno vrti na glavo. Vedno se počutim, kot da sem spet del nečesa posebnega. Tretji film je hkrati tudi prenos bakle na mlajšo generacijo. Atlas v njem postane mentor trem nadobudnim iluzionistom, čeprav mu sprva to ne gre najbolje. Še vedno je aroganten in prepričan, da vse ve. A ti mladi ga presenetijo. To ga razjezi in hkrati navduši. Film pokaže, da tudi samozvani geniji včasih potrebujejo pomoč,« pravi.

Profimedia

Mož in oče

Zunaj filmskega sveta Jesse vodi povsem mirno in skromno življenje. Že več kot 20 let je v zvezi z Anno Strout, žensko, ki jo sam opisuje kot izjemno in pogumno. Anna prihaja iz Bloomingtona v Indiani, kjer je bila njena mama Toby Strout znana aktivistka in ustanoviteljica organizacije za pomoč žrtvam nasilja.

Jesse in Anna sta se poročila leta 2017 in imata sina Bannerja. Par se redko pojavlja v javnosti, večino časa pa posveča prostovoljnemu delu in družini. »Poročil sem se z neverjetno žensko. Če bi bil sin le malo bolj podoben njej kot meni, bi bil popoln,« opiše svojo družino, s katero večino časa živi v Anninem rojstnem mestu.

Profimedia

»Kot številna univerzitetna središča je tudi Bloomington žarišče družbenega aktivizma. Rad se udeležim kakšnih srečanj in pomagam kot prostovoljec brezdomcem v episkopalni cerkvi ali pa pojem v zboru, ki se bori proti podnebnim spremembam,« opisuje svoj vsakdan. »Rad sem del te energične in sočutne skupnosti, še posebej, ker izviram iz New Yorka, kjer je najbližje, kar imamo skupnosti, zadružno društvo v Brooklynu, ki ima varnostnike, da poskrbijo, da nečlani ne pridejo do ekološke buče.«