Mediaspeed

No, nekatere so resne in življenjske, druge pa nekoliko bolj začinjene z vonjem po polnjeni papriki, spomini na mlečni riž ali strahom pred konfeti. Med našimi znanimi Slovenci smo preverili, kaj jih je v otroštvu travmatiziralo in česa se še danes izogibajo v velikem loku. Nekateri se svojih mini travm danes spominjajo z nasmehom, čeprav so jih nekoč spravljale v jok. Ker, roko na srce, vsak ima svoje travme, le da so zvezdniške običajno malo bolj bleščeče.

Helena Blagne

»Da bi imela kakšno travmo iz preteklosti, ne bi ravno rekla, ker je nimam. Malo se bojim pajkov že od malega, zato ker me je ena od sester strašila z njimi in danes nobena noče priznati, katera je to bila. (smeh) No, je pa ena mini travma iz otroštva, zaradi katere še danes ne morem imeti na istem krožniku golaža in polente. Vsako jed posebej imam zelo rada, ne pa skupaj, ker so me v otroštvu z obema silili in se še danes spominjam tega.«

Sašo Radej

Eva Černe Avbelj

»Priznam, da nimam nekih hudih ali posebnih travm, je pa ena še iz otroških dni, in sicer 'filana' paprika iz šolske jedilnice, potem pa tudi iz domače kuhinje. Že po vonju sem vsakič vedela, da me čaka prava preizkušnja. Do danes se tega vonja nisem znebila, zato 'filanih' paprik še vedno ne maram in se jih izogibam v velikem loku, že sam vonj po tej jedi me vedno spravi v beg. Vsak ima očitno svojo otroško travmo, moja pač diši po papriki.« (smeh)

· Glasba

Jan Plestenjak: "Dovolj je iskanja hipnih užitkov"

Ranko Babić

»Hja, kar nekaj jih imam, ampak ker so nekatere preveč osebne, vam povem tisto, ki je najbolj bizarna. A veste, ko nekateri komaj čakajo na razprodaje? No, mene v tem času prav nič ne vleče v trgovine. Moja travma so gneče ljudi, poleg tega imam še vedno psihične posledice zaradi pretepa med dvema ženskama, ki sta obe želeli isto majico na razprodajah. Nisem mogel verjeti, ko sem videl, da sta se prav zares stepli zaradi kosa obleke. Ta dogodek me je na svoj način zaznamoval, zato se gnečam izogibam, še bolj pa ženskam, ki se kot levinje borijo za obleke.«

· Film in TV

Vesna Pernarčič je izgorela po eni od nanizank

Andreja Jernejčič

»Moja travma je že od nekdaj, da bi na kakšnem nastopu zamešala kakšno ime, ko koga pozdravim. Ampak zmaga pa ta z mojimi knjigami. Ko je nova, ko jo odprem, pa čeprav je šla čez roke številnih lektoric, se najde napaka. Lahko je minimalna, da manjka samo pika. Enkrat je pod podpisom fotografije manjkala vejica, sem kar zajela sapo. Zdaj izdajam dve knjigi za korak več o samozavesti in upam, da se pri enajsti in dvanajsti knjigi ta travmatični tok morebitne napake končno pretrga.«

Mediaspeed

Nina Donelli

»Moja travma iz otroštva je verjetno vsem znana pričeska iz otroških dni. Dolga leta sta tudi mene starša strigla na gobico, ker sta mislila, da bodo moji lasje tako bolj gosti. No, zdaj jih sicer dejansko imam res veliko, tako da mogoče deluje. Ampak se pa še danes rada vedno pohecam, da sem preživela vse te frizure, čeprav sem si ves čas želela dolgih las. Pozneje v mladosti sem prav zaradi tega potrebovala res veliko časa, da se zdaj vsake toliko opogumim in odrežem več las, kot je potrebno.«

osebni arhiv

Damjan Murko

»Vsi vedo, da rad praznujem rojstni dan, le redki pa vedo, da se takrat vsako leto tresem, saj obstaja travma iz otroštva. Že od malega me je strah, da bi me kdor koli zasul s konfeti. Ko sem bil mali, so mi med eno od otroških maškarad konfeti namreč prišli v usta in nos, da sem komaj prišel do sape. Pred nekaj leti so me za rojstni dan prijatelji presenetili s konfeti, a je na srečo za mojo travmo iz otroštva vedela žena Maja, ki me je res na hitro otresla in mi konfete odstranila tudi z las.«

osebni arhiv

Martina Švab

»Moja travma iz otroštva je zagotovo mlečni riž. Babica je imela en neuspel poskus kosila z mano in od takrat ga nisem več mogla niti pogledati, kaj šele pojesti. Drugače pa imam še tisto klasično 'travmo', da bi kakšna nora noč izbrisala moj spomin in dostojanstvo, ampak to je res samo hec. (smeh) Na srečo nimam kakšnih resnih travm, tistih malih pa se danes z veseljem in v smehu spominjam.«

Pia Cvijanović Ribič

Petra Zore

»Ne vem, ali so to ravno travme, ampak strah me je višine in izgube glasu, največji strah pa je seveda izguba najbližjih. No, obstaja pa nekaj, kar me vedno znova travmatizira že od otroštva, pa v resnici niti ne vem, zakaj natančno. To so ekstremni adrenalinski izzivi, ki se jih raje izognem. Če pomislim, je za to verjetno kriva kakšna vožnja z vlakom smrti v otroštvu ali pa kakšna adrenalinska izkušnja na vodi, kot je bila recimo grozna vožnja z raftom, ko sem padla v ledeno mrzle brzice in hlastala za zrakom.«

Domači

Sanja Grohar v črni svili, Maja Keuc kot Morticia s pariškim šikom

Vesna Slapar

»Ena od mojih največjih travm je petje. Res nimam posluha in lahko bi rekla, da petje prav sovražim. Glede na moj poklic je to kar huda travma in vsakič znova režiserjem razlagam, da lahko na odru naredim čisto vse, kar hočejo, samo pela pa ne bom! Noro občudujem kolege in kolegice, ki so izvrstni pevci, meni je pa petje samo stres in travma.«

Narodnozabavna

Tjaša Božič si je izpolnila veliko glasbeno željo

Bor Zuljan

»Tudi če sem kar športnik, saj zelo rad smučam in igram tenis, imam zelo kompaktno konstrukcijo telesa. Težke in močne kosti. (smeh) Zato sem na vodi slabo ploven. Zato je bila vedno moja travma to, da bi me vrgli v morje nekje daleč od obale in bi moral preplavati dolgo dolžino nazaj. Tega me je že od vedno strah.«