Instagram

Ko so Tanjo Žagar pred kratkim vprašali, kaj počne življenje z njo in kaj ona počne z njim, je z nasmehom odgovorila:

»Drug v drugega sva zaljubljena. To je še vedno najkrajši možen, a tudi najbolj pravilen odgovor. Ljudje mi pogosto rečejo: ‘Tanja, ko beremo tvoje intervjuje izpred desetih let, ugotavljamo, da govoriš enako kot danes – z istim navdušenjem nad življenjem. A takrat tega nismo tako dojemali.’ Zdaj, po izkušnji, kot je bila moja bolezen, ko rečeš: ‘Življenje je lepo, veliko mi pomeni, srečna sem, da sem tukaj,’ to ljudje slišijo in začutijo drugače.«

· Film in TV

Vesna Pernarčič se zaveda, da se njen igralski prostor oži

· Politika

Takrat je bilo Urško Klakočar Zupančič strah posledic

· Estrada

Lea Mihevc razkrila del svojega sveta, ki ga redko pokaže javnosti

Pevka odkrito priznava, da jo je bolezen naučila globoke hvaležnosti. »Spoznala sem, da se ljudje delimo na tiste, ki preprosto živijo, in na tiste, ki smo neskončno hvaležni, da živimo. Sama spadam v to drugo skupino in zaradi tega sem zelo srečna. Tako sem bila vzgojena. Moj oče, ki šteje 85 let – oziroma, kot rada rečem, je mladih 85 let – še vedno skače od navdušenja nad življenjem. Ima toliko načrtov, da mu včasih še sama težko sledim.«

##IMAGE-4207406##

Ob tem Tanja z občudovanjem spregovori o svojem očetu: »Ko vidiš, da tvoj oče pri teh letih tako živi, preprosto ne more biti drugače, kot da se navdušiš nad življenjem tudi sam. To je človek, tako poln življenja, da če bi imeli vsi ljudje na svetu le polovico te ljubezni in volje do življenja, bi bil svet popolnoma drugačen. Zelo sem hvaležna za takšne starše. Na žalost mame ni več, a dala mi je ogromno optimizma.«

Tega optimizma želi prenesti tudi na svoja otroka. »Če si želim svojim otrokom predati eno samo stvar, je to prav ta življenjski optimizem. Trudim se, da to prenašam tudi na svoja otroka. Kar koli bosta počela v življenju – kateri koli poklic bosta izbrala, s čimer koli se bosta ukvarjala – želim, da to počneta z veseljem in strastjo. Naj ju osrečuje, razveseljuje in naj jima prinaša uspehe. A največ, kar jima lahko dam, je optimizem, saj bosta z njim lažje premagovala ovire, ki jih življenje prinaša.«

Žagarjeva pravi, da se nikoli ne pritožuje. »Zakaj bi se? Meni je vsak dan lep. Zjutraj se zbudim in sem srečna. Če je sneg – super! Če je dež – super! Če je sonce – tudi super! Vreme ne narekuje mojega počutja. Jaz sem tista, ki usmerja svoje razpoloženje.«

In tudi ko je zbolela, je ohranila to miselnost: »Rak me ni in me ne bo priklenil na posteljo. Rekla sem si: ‘Ne, rak bo šel z mano na nastope, pel bo, plesal, norel z menoj, vozil otroke v šolo in na dejavnosti.’ Ko mu bo z menoj postalo pretežko, bo pač odšel – a ne bo mi ukradel življenja.«