osebni arhiv

»Že kot otrok sem si želel psa, a mi doma tega niso dovolili. Dobil sem le mucka in zajčka. Kljub temu moja želja imeti psa ni bila z leti nič manjša, ravno nasprotno. Ko sem dopolnil 18 let, so se starši končno le omehčali in mi dovolili, da imam svojega psa. To je bil kratkodlaki prinašalec Ron, najprimernejša pasma za našo družino. Zakaj? Zato, ker ima moj oče alergijo na pasjo dlako. Naš kosmatinec je takoj navdušil celotno družino in ji tako prirasel k srcu, da smo si kmalu omislil še enega psa iste pasme. Razlikujeta se le po barvi, eden je črne, drugi pa rjave barve. Tako že desetletje naši družini prinašata veliko veselja Ron in Bayu,« svojo ljubezen do psov opiše Luka Pangos, ki je sicer sprva nameraval Rona odpeljati s seboj v Ljubljano, ko se je v prestolnico preselil zaradi študija.

»A ko sem opazil, kako zelo sta psa navezana drug na drugega, ju nisem želel ločiti. Je pa vseskozi v meni tlela želja, da bi imel psa tudi v Ljubljani. Čeprav sem bil pogosto na obisku doma, sem pogrešal pasjo družbo. Potem sva se z dekletom odločila, da bova pomagala lastnikom psov, ki nimajo dovolj časa in za svoje ljubljenčke potrebujejo varstvo. Tako se zadnjih šest let resno ukvarjava z varstvom psov, kolikor nama čas dopušča. Že nekaj časa imava v varstvu italijanska hrta, s katerima sva se odlično ujela, prav tako pa tudi z njunimi lastniki.«

Nina Grilc: "Vzgoja je pri nas timsko delo"

Ko se je Luka pripravljal na izziv v MasterChefu, se mu je malo zareklo:

»Takrat sem rekel, da če bom zmagal, bom posvojil psa iz zavetišča. Zdaj je od zmage minilo že leto in pol, zato sem moral obljubo izpolniti. Doslej sem imel veliko dela z različnimi predstavitvami in sem bil veliko zdoma. A razmere se umirjajo, zato sva s punco začela iskati psa in spremljati spletne strani slovenskih zavetišč. Takoj nama je padla v oči psička Sora, ki je bila nastanjena v mariborskem zavetišču. Izpolnila sva obrazec, ki je vseboval kar nekaj vprašanj, in kmalu so naju povabili na razgovor, na podlagi katerega so presodili, da sva primerna za posvojitelja. Prvo srečanje s Soro je bilo nepozabno in zelo ganljivo. Takoj je stekla k nama in začela skakati. Bila je vesela najine družba in kmalu sva vedela, da naju je sprejela, midva pa sva bila prepričana, da ji lahko ponudiva lepo življenje. Zavetišče sva obiskala še dvakrat in se družila s psičko, potem pa sva jo kmalu odpeljala k nama, v njen novi dom. V zavetišču nama niso znali natančno povedati, koliko je stara, saj ni bila čipirana, ocenjujejo pa, da je stara leto in pol ali morda dve. Sprva je bila nekoliko plaha, ko sva jo dala na povodec, a se je hitro udomačila. Ko včasih želi kaj gristi, jo malo okregamo, sicer pa ni problematičen pes. V Ljubljani kletke nimam, jo imata pa oba psa pri nas doma na Obali, ki pa sta vedno odprti, da se lahko kadar koli zatečeta vanju in tam najdeta svoj mir.«

osebni arhiv

Luka si želi, da bi bila Sora prijazna do drugih živali.

»K nam domov je sicer še nisva peljala. Mojemu prvemu psu Ronu so namreč pred kratkim diagnosticirali raka in je v bolj slabem stanju, zato ga ne želiva še dodatno vznemirjati. Se je pa Sora odlično ujela z italijanskima hrtoma.«

Glede na to, da je Luka velik ljubitelj hrane, tudi novi članici družine privošči le najboljše.
»Na Sorinem jedilniku so sicer priljubljeni briketi zelo redko, večinoma takrat, ko ni časa, da bi kaj skuhal. Sicer pa dobi vse, od mesa do zelenjave. Rada ima buče, brokoli, cvetačo – skratka, kar ji damo, le čebule in česna ne sme jesti. Večkrat ji obrok popestrim z mesnim fondom, zaradi česar je hrana še bolj okusna. Dobi tudi kosti, in to goveje, na katerih je še nekaj surovega mesa, sicer pa je tudi surovo meso večkrat na njenem jedilniku.«

· Slovenija

Dimnikar in gasilec, ki zna pogasiti skrbi

Življenje srečnega para se je po prihodu psičke nekoliko obrnilo na glavo, saj so prišle nove obveznosti in odgovornosti.

osebni arhiv

»To sem vedel že prej in tega se zavedam tudi zdaj. Življenje si je treba nekoliko drugače organizirati, pa je vse tako, kot je treba. Psička je crkljiva in rada se razvaja na kavču, se pa prav nič ne pritožuje nad majhnim stanovanjem. Pogosto se namreč z njo odpravimo na dolge sprehode in takrat vsi trije neizmerno uživamo. Želim si, da bi naju spremljala povsod, moja velika želja pa je, da bi šla tudi na sup. Sora se je začela tudi izobraževati in obiskuje pasjo šolo. Moram jo pohvaliti, ker je ubogljiva in le redko nagaja. Želim si, da bi živela v simbiozi z drugimi živalmi. Načrtujem namreč, da bom na kmetiji, katere lastnik sem postal po zmagi v šovu MasterChef Slovenija, imel tudi različne živali. Združil bom ljubezen do kuhanja, živali in narave. Nadejam pa se, da bodo uživali tudi vsi tisti, ki nas bodo obiskali in pokusili kaj okusnega z mojega štedilnika.«