Profimedia

Zven glasbe zdaj 76-letnega Lionela Richieja je lahkoten kot sončno jutro. Pesmi, kot so Easy, Say You, Say Me in Dancing on the Ceiling, so mu prinesle štiri grammyje, zlati globus, oskarja in več kot 125 milijonov prodanih albumov po svetu. A ta izjemni uspeh ni bil brez temnih trenutkov.

Instagram

Lionel se že od otroštva bori z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Gre za nevrološko razvojno motnjo, ki se pogosto pojavi v otroštvu, kaže pa se s pretirano potrebo po gibanju, težavami s koncentracijo in impulzivnostjo. Pozneje je občutil tudi posledice depresije, ki pogosto spremlja ADHD.

Profimedia

»Nisem vedel, kaj je ADHD,« je iskreno priznal Lionel. »Spraševali so me: Znaš igrati bejzbol? Moj odgovor: Hm. Nogomet? Ne. Košarko? Ne. Tenis? Ravno nekako. Vse je bilo nekako. Bil sem zelo tesnoben, a hkrati sem poskušal dajati vtis, da je vse v redu. Odkrival sem nove plati svojega življenja, za katere sploh nisem vedel, da jih imam.«

Skozi otroštvo in odraščanje je Lionel zelo pogosto čutil tesnobo, negotovost in zmedenost glede tega, kaj želi ali zmore. Odraščal je v majhni temnopolti izobraževalni enklavi v Tuskegeeju v Alabami, kjer je že zelo zgodaj občutil pritisk, da se mora dokazovati z odličnimi šolskimi rezultati. Ker pa ni razumel latinščine in grščine, so mu njegovi možgani že pri enajstih letih sporočali, da je z njim nekaj narobe.

V 60. letih, ko o ADHD-ju še ni bilo govora, se je pogosto srečeval z obsojajočimi besedami: »Lionel se uči bolj počasi, slabo bere, ima težave v šoli.« Šele mnogo pozneje so odkrili, da so težave z branjem, pisanjem in disleksijo pogosto spremljajoči pojav ADHD-ja.

Profimedia

Kljub temu je Lionel našel svojo pot. Glasba je postala njegov prostor pobega in način izražanja notranjih čustev. Na družinskem klavirju je odkril ljubezen do glasbe, ki mu je odprla vrata v njegov posebni svet. Ko je odšel na kolidž, da bi se šolal za duhovnika, je spoznal sošolce, s katerimi je ustanovil legendarno skupino The Commodores in postavil temelje za izjemno zgodbo o uspehu, ki ga je pozneje požel.

A tudi takrat so ga zasledovale in ujele življenjske preizkušnje. Ob koncu 80. let je doživel več hudih udarcev. Njegov oče je umrl. Zakon s prvo ženo Brendo je razpadal. Prestati pa je moral tudi tvegano operacijo na glasilkah, po kateri je bila verjetnost, da morda nikoli več ne bo pel. Te temne izkušnje so ga prisilile v premor, ki je trajal več let. »Če takrat ne bi nehal, bi doživel živčni zlom,« je bil iskren v nekem intervjuju, njegovi prijatelji pa so ga popravili: »Lionel, prenehal si, ker si doživel živčni zlom.«

Profimedia

Profimedia

No, na koncu predora je vendarle bila svetloba. »Odkril sem nekaj, kar sem vseh dvajset let potiskal v ozadje, besedo na d: depresija. V tistem času sem doumel povezavo med ADHD in depresijo.«

Na srečo je našel moč, pogum in podporo, da se je soočil z notranjimi demoni. »Prvič v življenju sem si poiskal terapevta, ki mi je zelo pomagal. Rekel mi je, da sem predolgo bežal pred svojimi občutki. Nisem se smel več zapirati vase. Prišel je čas, da sem se spoprijel s svojimi najglobljimi in najresničnejšimi občutki. Vsemi.« In danes je močnejši kot kadar koli prej, na kar so ponosni vsi, ki ga imajo radi.