Presenečenje: Ksenija Benedetti zapira svojo akademijo
Ksenija Benedetti priznava, da protokol ostaja njena strast, a jo vse bolj zanima, kaj ostane, ko pravil ni več.
Ksenija Benedetti, dolgoletna prva dama protokola, letos zapira svojo Akademijo za protokol. A brez skrbi, izginila ne bo. Kot pravi, je bila vsa leta 'one woman band', kar je sčasoma postalo prenaporno. Zato se poslavlja na vrhuncu, še preden bi jo delo začelo dušiti.
»Akademija mi je dala res veliko, od zgodb do zaupanja ljudi,« pravi, »in morda prav zato čutim, da jo želim zaključiti v trenutku, ko jo lahko pogledam z veseljem in ne z utrujenostjo.« Doda, da si želi tudi nekoliko več časa zase. Sprva je bila prepričana, da bo pod okriljem akademije predavala predvsem o protokolarnih pravilih, vendar so se teme začele spontano širiti.
»Zadnja leta sem vse bolj čutila, da ljudje ne potrebujejo toliko podrobnega znanja o pravilih, temveč potrebujejo neke vrste opomnik, da je spoštljivost še vedno temelj vsakega stika in družbe nasploh. To danes med ljudmi najbolj pogrešam,« pove.
O anekdotah, ki so se v teh letih pripetile na predavanjih, pove, da jih je bilo kar nekaj. »Morda je bila najbolj 'huda' pred dvema letoma, ko smo imeli gostujoče predavanje Aljoše Bagole. Tik pred začetkom se je zgodila tehnična odpoved: ozvočenje ni delovalo, zvoka ni bilo, kar je pri njegovem predavanju kar bistveno. Tehniki so se trudili, ampak včasih ima Murphy zadnjo besedo. Tisti dan tega predavanja ni bilo, je pa Aljoša z veliko mero razumevanja prišel še enkrat teden dni pozneje, ko je bil Murphy na dopustu. Takšni trenutki te naučijo precej več kot idealno izpeljan dogodek. Predvsem tega, da sta mirnost in dostojanstvo pogosto največ, kar lahko v danem trenutku ponudiš.«
O izzivih, ki so pred njo, pove, da delno ostajajo povezani s protokolom. »Še vedno verjamem v pomen pravil, ne kot omejitev, temveč kot orodje spoštljive komunikacije. Me pa vse bolj zanima, kaj se zgodi, ko teh pravil ni več pred tabo in ko nimaš navodil. Ko si samo ti in nekdo drug. Morda bo manj tega 'tako in tako se to naredi' in več vprašanj, zakaj to sploh počnemo. Predavala bom torej še naprej. In pisala tudi.«