Tadej Pišek razkril svoji najpomembnejši vlogi
Tadej Pišek že nekaj let uživa na svobodi, vendar mu dela ne manjka. Ni le igralec, temveč je tudi režiser, scenarist in po potrebi šivilja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tadej Pišek, ki smo ga vzljubili v seriji Reka ljubezni, vse do konca gimnazije ni vedel, da bo postal igralec. Večina ljudi, tudi on sam, je bila prepričana, da bo študiral pravo in prevzel družinsko odvetniško pisarno. A življenje se je zasukalo drugače. Danes ima pri 38 letih svoj Kulturni zavod Godot, piše scenarije, režira, sodeluje z drugimi gledališči, sinhronizira risanke in igra odmevne vloge v serijah in filmih. Po potrebi med predstavo zakrpa tudi kakšen kostum, ki se med predstavo strga. Svojo najpomembnejšo vlogo pa igra doma kot mož in oče šestletnemu Vitu, ki bo letos postal prvošolček.
Tadej Pišek se je prvič srečal z gledališčem v 6. razredu osnovne šole, ko je začel obiskovati dramski krožek, vendar takrat še ni pomislil, da bi lahko postal igralec. »V naši družini so vsi pravniki, tako starši kot sestra, zato sem mislil, da taka usoda čaka tudi mene. Potem pa so me v zadnjem letniku gimnazije začeli prepričevati, naj se vpišem na AGRFT. Ker sem imel zelo dobre ocene, sem pravo vpisal pod drugo možnost, saj sem bil prepričan, da bom na sprejemnih izpitih pogrnil in se bom lahko še vedno vpisal na pravo. Na sprejemce sem prišel sproščen in trinajstčlanska komisija ne preveč prijaznih obrazov, ki te želi spraviti v nelagoden položaj, me ni zmedla. Bil sem uspešen in takrat sem dojel svoje poslanstvo.«
Po končanem študiju si je želel, da bi lahko delal v manjšem gledališču. »Dobil sem priložnost v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer sem imel več možnosti za glavne vloge. Vedel sem, da se ne nameravam preseliti v Trst in tam ostati. Sem namreč Ljubljančan, tukaj imam prijatelje in družino. Trst pozimi, ko piha ledeno mrzla burja in mesto pogosto obdaja megla, ni ravno prijazen za bivanje.«
Čas med vajami in predstavami si je krajšal s pisanjem scenarijev in gledaliških iger, a takrat še ni vedel, da bo to nekoč pomemben del njegovega dela. »Ko sem se naveličal vsakodnevne vožnje, vmes je prišla še vloga Roka v seriji Reka ljubezni, sem se moral dvakrat na dan voziti v Trst. Snemanja so se začela ob štirih zjutraj, predstave pa so se končale pozno zvečer. Ugotovil sem, da tako ne bo šlo. Zato sem sprejel izziv in postal svobodni ustvarjalec.«
Priznava, da življenje na svobodi ni vedno lahko, vendar ima tudi svoje prednosti. »Ni vedno enostavno, a veliko odtehta možnost izbire. Zdaj sodelujem s številnimi gledališči ter igram v otroških predstavah in predstavah za odrasle.«
Pomembna prelomnica v njegovi karieri je bila ustanovitev zavoda Godot, njegovega gledališča. »Tam sem deklica za vse, a imam neizmerno svobodo. Sam izbiram igralce, predstave, ki jih igramo, pišem scenarije, režiram … Prednost je tudi ta, da sodelujoči sprejemamo odločitve skupaj. V institucionalnih gledališčih vodstvo izbere predstave, podeli vloge in projekti potekajo po načrtu. Sam trenutno igram v 17 predstavah, nove pa ves čas prihajajo.«
Marsikdo bi rad pogledal v Tadejeve možgane in odkril skrivnost, kako si zapomni toliko besedila. »Navadiš se. Čeprav se mi včasih zgodi, da začnem brati besedilo predstave, ki je nisem igral nekaj časa, in imam občutek, kot da ga prvič vidim. Ko pridem na vajo in oblečem kostum, se spomin vrne. Seveda se zgodi, da kdaj besedilo tudi pozabim. Pri otroških predstavah se pogosto rima, a na srečo sem mojster improvizacije. V predstavah za odrasle pa mi na pomoč priskočijo kolegi.«
Spominja se tudi zabavne prigode: »Na eno izmed predstav sem zamujal, priletel sem na oder v zadnjem trenutku in pozabil, kako mi je v vlogi ime. Začelo se je nekako takole: 'Dober dan, jaz sem …' Pa me soigralec vpraša: 'Kdo si ti?' Jaz zajecljam: 'Jaz sem …' Potem me reši: 'Filip, a ne?' Jaz sem se oddahnil, kolegi pa so se ob tem strašno zabavali.«
Tadej zagovarja tezo, da mora biti gledališče sproščeno in da morajo obiskovalci v njem uživati. »To velja tudi za otroke. Treba je napeti vse moči, da pritegneš njihovo pozornost. Pri odraslih je drugače. Velikokrat pride v gledališče navdušena gospa, ki s seboj pripelje moža. Ta je ves čas namrščen in slabe volje, nekateri pa predstave tudi prespijo. Komedije je lažje prodati. Ko pa gre za resne predstave, se znajdeš v težavah, saj direktorje kulturnih domov težko prepričaš za gostovanje. Odgovor je vedno isti: ljudi zanimajo komedije. A prav na teh direktorjih je odgovornost, da ljudem ponudijo tudi kaj z bolj resno vsebino.«
Tadeja smo lahko spremljali tudi v številnih televizijskih serijah, nazadnje v zelo priljubljeni Ja, chef! »Ljudje si te zapomnijo po televizijskih vlogah, ne po gledališču. Ko me prepoznajo, pristopijo in se želijo fotografirati, kar sprejemam. Malo manj prijetno pa je, če v trgovini čakaš v vrsti na blagajni, ob tebi pa nekdo šepeta: 'A ni to tisti iz tiste serije?' in začne brskati po spletu. Ali pa v gostilni, ko nekdo za sosednjo mizo dela selfi, a veš, da želi v objektiv ujeti tebe.«
Ko Tadej dela, se temu popolnoma posveti. Ko pride na vrsto družina, pa je ta na prvem mestu. »Veliko sem odsoten od doma, vendar se trudim, da sina peljem v vrtec in ga grem tudi iskat. Popoldneve preživiva skupaj in takrat tudi izklopim telefon. Če mi urnik dopušča, mu zvečer preberem pravljico za lahko noč.« Z nasmehom pove še eno družinsko anekdoto: »Vedno se nasmejim, ko Vito ob sobotah vpraša, ali bo šel v vrtec. Pojasnimo mu, da je sobota, on pa reče: 'Aja, ati pa danes dela.'«
Tako kot ati ima tudi Vito rad gledališče. »Prvo predstavo si je ogledal, ko je bil star deset mesecev. Če pa kdo misli, da predstave testiram na sinu, se moti. Prvič jo vidi šele na generalki ali premieri. Je pa zelo kritičen in vedno pove, kaj misli.«
E-novice · Estrada
