Priljubljeni voditelj iskreno o spopadanju z ADHD
Priljubljeni voditelj na Aktualu, Klemen Bunderla, je prav poseben človek. Zelo glasen, vedno veš, kje je. Rad se veliko smeje, rad pripoveduje šale.
Pri poslušanju pa ni tako dober. Ko mu kaj govoriš, on brska po telefonu. Zakaj? Ker ima motnjo ADHD, motnjo pozornosti. V stisko ga spravljajo črke in številke, razpredelnice, pospravljanje, izpolnjevanje obrazcev, sedenje pri miru. Panika ga zagrabi, če nima zapolnjenega urnika. Zvečer mora biti fizično utrujen, sicer ne spi dobro. Čakanje v vrsti ga spravlja v obup, tudi na cesti. In potem postane neodgovoren voznik. Zdaj že nekaj časa jemlje zdravila, ki so ga umirila, najprej preveč, zdaj pa delujejo ravno prav. In njegovo življenje je postalo lažje. Zanj in za njegove najbližje.
Klemen Bunderla je že kot otrok čutil odpor do branja. Knjige so mu bile dolgočasne, raje je poslušal pravljice na kasetah in si jih zapomnil na pamet. V šoli so mislili, da bere odlično, a ko je moral sam prebrati besedilo, ni znal niti besede. Sprva so sumili na disleksijo, a se je izkazalo, da gre za nekaj drugega – motnjo pozornosti.
Pozneje so se težave kazale povsod: odpiranje elektronske pošte, izpolnjevanje obrazcev, sedenje pri miru. Doma so mislili, da je len, v službi pa je šele pred kratkim spregovoril o svojih težavah in ugotovil, da ni sam. Diagnozo ADHD je dobil šele pri 41 letih.
Njegova oblika motnje se kaže predvsem kot raztresenost. Težko se osredotoči na eno stvar, saj ga vse okoli privlači. A ko najde nekaj, kar ga res zanima – oder, mikrofon, barve – se njegov fokus izostri do popolnosti. Takrat lahko okoli njega padajo bombe, pa ostane v svojem svetu.
Če ima prazen urnik, ga zagrabi panika
Hiperaktivnost se kaže v nenehnem gibanju. Če ima prazen urnik, ga zagrabi panika. Vsem reče ja, naloži si preveč obveznosti, ker ga je strah praznine. Ko je sam, postane nemiren, išče aktivnosti – koncert, fitnes, narava. Slabo spanje je stalnica, kronična utrujenost pa spremljevalka.
Vožnja v koloni ga je spravljala ob živce, dokler ni začel jemati terapije. Zdravila – mikrodoze amfetaminov – so paradoksalno prinesla mir in fokus. Sprva je bil preveč umirjen, skoraj brez hitrega odziva v etru, po katerem je znan, a čez nekaj časa je odziv prišel nazaj. Zdaj lahko vozi varno, dela evidence, pospravlja stanovanje.
Njegovo delo radijskega in televizijskega voditelja je idealno za takšno osebnost. Dinamika, akcija, nikoli dolgčas. Na odru in v etru se počuti domače, tam se ADHD spremeni v dar. Tudi v muzikalih je našel načine, kako premagati ovire – besedila si je zapomnil s pomočjo asociacij, vonjev, podob.
V zasebnem življenju je moral sprejeti, da je menjavanje partnerjev in izgubljanje prijateljev del njegove narave. Pogosto ne posluša sogovornikov, ker ga odnese preveč dražljajev. A našel je ljudi, ki ga razumejo, in terapevtko, ki mu je pomagala. Naučil se je trikov, kako se osredotočiti – odštevanje pred pomembnimi informacijami, barvanje med sestanki, fitnes kot meditacija. »Ko telo dela, se um umiri,« ugotavlja Klemen.
Pozabljivost, izgubljanje predmetov
Pozabljivost ga spremlja ves čas – izgubljeni ključi, denarnice, celo avto. Pomagajo mu tehnološki pripomočki, nalepke in obeski, ki stvari povežejo s telefonom. Sprejel je, da je to del njega, in se naučil, da mora imeti vsaka stvar svoje mesto.
Največje olajšanje mu prinaša umetnost, glasba. Potovanja so ga naučila čuječnosti, kadar potuje, obstaja samo tukaj in zdaj. Umetna inteligenca mu je postala strog motivator – brez olepševanja, brez 'glumljenja' človeka.
Danes pravi, da je ADHD uradno sicer motnja, a včasih je tudi dar. Naučil se je živeti z njim, ga sprejeti in izkoristiti v poklicu, ki mu je pisan na kožo. Staršem otrok z ADHD svetuje, naj ne jemljejo vsega osebno – otrok ni kriv, pa tudi oni ne. Naj jih peljejo ven, naj se veliko igrajo z njimi, naj jim dajo izkušnje, ki učijo več kot knjige.
E-novice · Estrada
