Shutterstock

Kakor vsako poletje tudi letos javno razpravo v Sloveniji zaznamujejo zapisi, povezani z dopustovanjem na hrvaški obali. Zlasti spletni portali učinkovito lovijo klike z zapisi počitniških anekdot ter iskalcev in iskalk turističnega eldorada, ki poročajo o svojih izkušnjah med začasnim osvajanjem Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Daleč najbolj brani in odmevni pa so članki o naraščanju cen, ki so na omenjenih območjih znova skočile do neba – nič ne vznemiri malega človeka bolj kot neupravičeno stegovanje pohlepnih prstov po denarnici s težko prisluženimi evri. Toda ko gre za sveti čas dopustniškega pobega iz vsakdana kazenske kolonije odgovornega odraslega življenja, Hrvaška še naprej zaseda posebno mesto v srcih Slovencev in Slovenk – in ga bo za vedno.

Da razčistimo: ogorčenje nad povampirjenjem južnobratskih birtov, trgovcev in hotelirjev je vsekakor upravičeno, kajti podražitve na najbolj obiskanih turističnih destinacijah so resnično brutalne. Konkretno: na priljubljenih otokih Krk, Rab in Pag so po podatkih aplikacije Usporedi cijene v enem samem mesecu dvignili cene za dobrih deset odstotkov; v Dalmaciji je za spoznanje bolje – cene so se povišale za med pet in sedem odstotkov. Skupaj so se v zadnjih treh letih cene na hrvaški obali dvignile za 50 odstotkov – v konkurenčni Španiji in Grčiji so v istem obdobju dražili le za od 15 do 20 odstotkov. Medtem pa povprečna plača, za večino raje ključni vir financiranja dopusta in obet tedna ali dveh brezskrbnosti, v Sloveniji narašča z ledeniško odločnostjo: lani so jo naše elite blagovolile povečati za cele štiri odstotke.

Zato ne čudi, da vse več ljudi tarna, da jih ob tovrstnem odiranju že naslednje leto Jadran ne bo videl. Pozive slovenskih in tudi drugih turistov po zdravilnem namakanju goljufivih gostincev in turističnih delavcev v jadranski vodi, pa deli še dobršen del celinskih Hrvatov, katerih denarnice so prav tako preplitve za apartmaje nad 150 evrov na noč, lignje iz friteze za 20 evrov in pivo po šest, sedem, osem evrov. Hrvaški obali se je dejansko zgodila ljubljanizacija – po letih vabljenja turistov so ti nanjo navalili v hordah, nabili cene v nebo in začeli sprevračati območje v nekakšen Disneyland za petične, v katerem je vse manj prostora tako za nekdanje zveste potrošnike iz slovenskega srednjega razreda kot za domorodce.

Slovenci in Slovenke smo za ta trend še toliko občutljivejši, ker imamo do Hrvaške poseben odnos; ne glede na valjanje Marjana Podobnika po Dragonji in druge politikantske provokacije južne sosede še vedno nekako doživljamo kot – včasih čudne, malo odtujene – brate in sestre, ki so nam bliže od preostalih narodov. To dejansko drži: s Hrvati nas v veliki meri družijo zgodovina, genetika, jezik, kultura, nacionalni karakter … »Lepa njihova« je zato v naših srcih tudi vsaj malo naša, dopust v tistih logih pa je na podzavestni ravni še vedno svojevrstna manifestacija bratstva in enotnosti, za katera sploh ni nujno, da ju vežemo na socialistično ideologijo – temveč na temeljno človeško bližino. V kontekstu te bližine smo hudo užaljeni, da nas Hrvaška daje v isti koš z Nemci, Čehi, Poljaki, Madžari in drugimi neznane jezike žlobudrajočimi denarnicami na dveh nogah, a tako pač je v kapitalizmu. Pa ne le na Jadranu, temveč tudi pod Alpami – kdor se zgraža nad cenami v Baški ali Zrćah, naj si izreže ledvico, preden vrže oko na cenike v Postojnski jami, na Bledu, v centru Ljubljane, na Veliki Planini, po naših zdraviliščih in kmečkih turizmih ...

Zato je jasno, da se bomo kljub vsemu bentenju in sklicevanju na (neobstoječo) slovensko izjemnost vedno najraje vračali na Hrvaško. Vse leto bomo sklanjali glavo, se vlekli skozi temne mesece jeseni in zime, skozi shizofreno pomlad, ko bomo končno prešteli zbrane fičnike in rezervirali odrešilni datum za dopust; odtlej bomo z občutkom novopridobljenega smisla odštevali dneve, dokler se ne bomo končno privlekli do trenutka, ko bomo še poslednjič zalili rože na balkonu, se tradicionalno spričkali z zakoncem, nato pa družinsko pločevinasto kamelo obložili s prtljago ter se na zabasani avtocesti zlili z mogočnim tokom romarjev proti veliki modrini. Švicali bomo, hupali in kazali pesti, odbijali otroške prošnje za lulanje vsakih pet minut, dokler ne bomo slednjič dospeli na cilj. Kjer se bomo menili z domačini, popivali na terasi, se mrožili na plaži in šopinigirali v Lidlu – z občutkom, kakor da smo doma. A vseeno na lepšem.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana