Zgodbe
Že več kot 600 živil brez GSO!
Vse več kupcev želi vedeti, kakšna živila v resnici kupujejo in uživajo.
Streljanje z neba
Bo toča res čedalje debelejša?
Kopalke za prave ženske
Prva misel je dopust. Druga (morda je vmes še kakšen oooh!) je morje. In potem tretja seveda kopalke. Četrta pa kajpada, neizbežno, »sranje« ali kaj bolj temperamentnega. Ja, spet je tisti čas v letu, ko kupujemo kopalke. SranjesranjeSRANJE.
Revija z dvema imenoma
Naprej v nove Zarje, smo si rekli pred skoraj natanko štirimi leti, ko smo izgubili pravico do imena in logotipa Jana. In se je rodila Zarja, ki je prvič izšla v torek, 23. junija 2015. Janino ime in logotip je njuna lastnica banka kakšno leto pozneje prodala novemu lastniku, ki jo je poskušal oživiti. S prvim julijem pa se Jana, naš mali zombi, vrača domov.
Zbrala sem pogum in zaplesala pred sodniki
Ko svoje plesne veščine združita profesionalni in amaterski plesalec, ko torej zapleše učenka z učiteljem, v manj primerih učenec z učiteljico, nastane tako imenovan plesi proam. Ples amaterja s profesionalcem. Tovrstni ples tudi pri nas dobiva vedno več privržencev, medtem ko je že skoraj dve desetletji razširjen v Avstraliji, Ameriki in Aziji. Na Bledu sta prvi tovrstni dogodek pri nas organizirali Maja Geršak in Eva Osolnik, mi pa smo si ogledali finale in v njem tudi slovenski par. Pregovorno sramežljive slovenske ljubiteljske plesalke postajajo pogumnejše.
Smrtna kazen za novinarstvo
Najprej se je sedem let tesnobno stiskal v mali sobici na ekvadorskem veleposlaništvu. Zdaj gnije v zloglasnem londonskem zaporu Belmarsh, ki se ga je že pred časom oprijel vzdevek britanski Guantanamo. »Zanikali so mi vse možnosti, da se pripravim na svojo obrambo. Sem brez računalnika, brez interneta, zaenkrat tudi brez dostopa do knjižnice … Pa tudi če mi bodo dostop dovolili, bo to enkrat na teden za pol ure skupaj z vsemi drugimi zaporniki.«
Spomenik malim lumparijam
Sedeli smo v avtomobilu, bledi, malce potni in zelo napeti, a smo se skušali delati sproščene, ko se je uradni organ sklonil k odprtemu oknu in vprašal, imate kaj za prijavit? Oče je nonšalantno zamahnil proti nakupovalnim vrečkam na zadnjem sedežu. Ne, nič, imamo samo nekaj riža in kave … Polnega prtljažnika v stari Gorici kupljenih keramičnih ploščic za kopalnico ni nič omenil. Carinik je samo naveličano pomahal, češ, kar pojdite. Šele po ovinku ali dveh za mejo je krč popustil in smo se radostno nasmejali. Državo smo okrog prinesli, juhu! Samo še ena zgodba o malem tihotapstvu, ki je bilo v Jugoslaviji nacionalni šport.
Če niste besni, je z vami nekaj narobe
Bila je najtoplejša velika noč v zgodovini merjenj na Škotskem. Jate gosi so letele nad nami in žalovale vse do teme, umrla je Polly Higgins, velika borka za pravice Zemlje. Od juga se je širil težek vonj po požaru, v temi so iz daljave žareli pritajeni plameni. V Findhornu smo na konferenci o podnebnih spremembah poslušali strašljive zgodbe na eni strani in primere fenomenalnega aktivizma na drugi. Velika teža zaradi v oči bijoče brezizhodnosti se je mešala z neomajnostjo v očeh mladih, ki preprosto nimajo druge izbire kot ukrepati. Seveda ni šlo brez omemb ciklona Idai v Afriki, požarov v Kaliforniji, taljenja ledenikov, temperaturnih ekstremov, a prav tako ni šlo brez omemb Grete Thunberg, Alexandrie Ocasio-Cortez, gibanja Upor proti izumrtju (XR), sodnega primera Juliana proti ZDA, Varuhov Zemlje itd. Toliko tega, česar ni mogoče prebrati v časopisih …
Veganstvo zdravi najhujše bolezni?
Hrana naj bo zdravilo in zdravilo naj bo hrana, je rekel Hipokrat, in to je tudi uvodni citat dokumentarnega filma Kipa Andersena, ki gledalcem zelo nazorno pokaže, da je edina hrana, ki lahko ozdravi diabetes, raka, srčno-žilne bolezni in še marsikaj drugega – veganska. Že dolgo je znano, da si številne bolezni nakopljemo in poslabšamo z napačno prehrano, velja torej logika, da bi ozdraveli ali stanje vsaj izboljšali, če bi razumno jedli? Odgovor, ki ga ponujajo številne raziskave, je – da, razlika naj bi bila opazna že v dveh tednih, torej velja poskusiti.
Prekarci, bodoča socialna bomba (in katastrofa za naš sistem)
S pokojnino ne bom mogla ne živeti ne umreti.
Klub zoprnih babnic
Ali zavija z očmi, ne moremo zagotovo reči – si pa mislimo, očke ji namreč zakrivajo temna sončna očala pod velikim, odločno rožnatim klobukom, a usta britanske kraljice so stisnjena v ozko, naveličano črto, ki jasno kaže, kaj se Elizabeti plete po glavi: oh, da bi bilo tega že enkrat konec! Razlog za kraljevo nezadovoljstvo sedi na njeni levi, se nagiba k njej veliko bliže, kot dovoljuje protokol, in je videti zelo zadovoljen sam s sabo. Donald Trump. V svoji najbolj trumpovski izdaji. Včasih ni lahko biti britanska kraljica.
Gospod doktor, kaj pa prijazna beseda?
Danes se pacienti ne pritožujejo več samo zaradi nedosegljivosti pri telefonskem naročanju, ko telefon zvoni v prazno ali je zaseden, ali pa zaradi kaosa pri elektronskem naročanju ter zaradi nedostojno dolgih čakalnih dob. Bolniki in njihovi svojci velikokrat pripovedujejo, da se z nekaterimi zdravniki težko pogovarjajo. Ti so nedostopni, vzvišeni, ne znajo nič preprosto povedati, se jim kar naprej nekam mudi itd. Če jih bolniki veliko sprašujejo ali celo nasprotujejo zdravljenju, so mnogi ljudje v belem močno prizadeti in užaljeno sprašujejo bolnike, ali so morda oni študirali medicino.
Veliko več kot le vrtec
»To je veliko več kot vrtec,« so me prepričevali. In tako sva se s fotografom, da bi se o tem prepričala na lastne oči, odpravila v jutranji vrvež koprskega vrtca Račka. Direktorica Edita Jurčič je ena tistih ljudi, ki te objamejo s svojo vedro avro, jaz pa sem kaj hitro ugotovila, da gre tu res za veliko več kot zgolj zgodbo o vrtcu. Svet, ki ga kroji ta zanimiva ženska, je poln lepote in dobre volje. Ena od njegovih razsežnosti je tudi zdrava prehrana v najlepšem pomenu te besede. V vrtcu namreč tudi obroke, ki temeljijo na vegetarijanskih sestavinah, skuhajo sami, pečejo kruh, delajo namaze … Edita Jurčič, mati štirih odraslih sinov, nikoli ne sedi križem rok. Njen najnovejši »otrok« je trgovinica Avokado v starem jedru Kopra, v kateri strežejo zdrave obroke, vrsta kupcev pred njo pa se vije tako rekoč do morja.
Sloni jočejo (in podgane se smejijo)
Živalim se v svetu, ki mu vlada človek, ne godi prav nič lepo. A to ne pomeni, da nimajo med človeškimi bitji tudi nekaj velikih prijateljev. Eden od njih je vsekakor dr. Karsten Brensing, sloviti nemški morski biolog in raziskovalec življenjskega vedenja. Nedavno je tudi v slovenskem prevodu izšla njegova imenitna knjiga Neznani svet živali, v kateri nam je sklenil pojasniti, kakšna čudesa so pravzaprav druga bitja, s katerimi si delimo planet. »V svetu, ki se vam bo odprl, ko boste prebrali to knjigo, ne boste nikoli več sami,« obljublja v uvodu. »Živeli boste v družbi z drugimi zavedajočimi se in čutečimi bitji – in morda boste odslej vljudno pozdravljali tudi krokarje v svoji bližini.«
V moji vasi voda ni (več) pitna
V Sloveniji, kjer se pregovorno ponašamo s pitno vodo iz vsake pipe, je lani moralo vodo prekuhavati že približno 78.000 ljudi. Ti se oskrbujejo s pitno vodo na skupno 97 sistemih. Vodo iz javnih vodovodov, za katere po nareku države skrbijo občine, lahko pijemo brez skrbi, vendar so mnogi predeli v državi javnemu vodovodu (še) nedostopni. Sicer pa je opaziti, da se vedno bolj krepi tudi upiranje kloriranju, največkrat uporabljeni metodi za dezinfekcijo pitne vode v Sloveniji. O ukrepih proti onesnaževalcih pa malo ali nič?
Na drugi strani svobode
Bili smo v našem največjem zaporu za moške, na Dobu pri Mirni
V čarobnem svetu miniatur
Nekoč je živel deček, ki je svojim igračam zgradil stanovanja in jih opremil s pohištvom. »Zdelo se mi je, da vsaka potrebuje svoj bivalni prostor,« pove Robert Turk, grafični oblikovalec, ki je na oblikovni srednji šoli, ko so njegovi sošolci sestavljali modelčke vlakov in ladij, izdeloval replike bidermajerskih omaric in stolov.
Aktualov dan sreče ponovno uspel
Prejšnji petek je potekal že tradicionalni Aktualov dan sreče, ko Aktualovi voditelji srečo in veselje delijo naokrog.
Pomagajte, iščemo hišo hospica!
Zadnji četrtek v maju se bo v Mariboru začela tridnevna humanitarna akcija, katere cilj je zbrati čim več sredstev za delovanje Slovenskega društva hospic. Veliki cilj v prihodnosti je postaviti temelje za mariborsko hišo hospica. Morda ta hiša že obstaja, samo podariti ali oddati za skromno ceno jo je treba? Nemogoče je samo beseda, pravijo organizatorji akcije. Zato podprimo Maribor, da postane prvo sočutno mesto na svetu, in se začnimo zavedati, da si danes ustvarjamo pogoje za naš proces umiranja.
Moj dom je tvoj dom – pridi!
Bi radi letošnji dopust preživeli ob morju v Bretanji, v kamniti hiši z modrimi lesenimi okni?
Bodo morali upokojenci na ulice?
»Prav danes, ko se pogovarjamo o tej temi, je čas za srce, da vklopimo in tudi začutimo srce, da pomagamo starejšim, da se povežemo, da ta medgeneracijski dialog zaživi in gremo naprej v lepo prihodnost,« je rekel poslanec Levice Boštjan Koražija na nujni seji odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.
Ste opazili, da se življenjska doba krajša?
Česa takšnega že dolgo nismo videli – na otvoritvi prireditve Dnevi medgeneracijskega sožitja na Gospodarskem razstavišču je bila (razen dveh ministrov) vsa vlada, njen predsednik je bil tudi slavnostni govornik. Tako so lahko politiki od blizu videli, koliko neverjetne energije je v starejših, ki so pripravili številne razstave, folklorne in dramske nastope, delavnice in okrogle mize, pa čeprav so mnogi na robu preživetja. Bilo je veliko predlogov in veliko obljub, kako povezati dve obubožani generaciji – mlade, ki jih razjeda prekarnost, in starejše, od katerih ima večina pokojnino z roba preživetja.
Kdo služi na račun migrantov?
V belokranjski tradiciji je bilo, da so njihove hiše odprte, na mizi pa so bili – za dobrodošlico tistemu, ki bi vstopil – kruh, sol in vino. Toda ti časi so minili. Krajani, ki imajo hiše na migrantskih poteh, se, kot lahko slišimo v medijih, bojijo zase in za svoje premoženje. Ugrabitev skoraj 80-letnega Mirka Moravca iz ugledne belokranjske družine gostincev je bila menda kaplja čez rob.
Ljubljana – zabaviščni park za turiste?
Ljudje potujejo več kot kdaj koli prej. Treba je sprejeti, da postaja tudi Slovenija odvisna od turizma, so pa spletne platforme, ki oglašujejo kratkoročni najem stanovanj, kot sta Airbnb in Booking.com, prispevale k takšnemu navalu turistov, da ti že začenjajo dušiti evropska mestna središča. Če ste doživeli vzdušje velikonočnih praznikov v ljubljanskem mestnem jedru, vam je jasno, da bodo v letošnjem poletju znova padali turistični rekordi. A prebijanje skozi horde turistov še zdaleč ni edini problem. Huje je, da je v Ljubljani nemogoče dolgoročno najeti stanovanje in si ustvariti dom, saj se cene najemnin dvigajo v nebo. Zdi se, da središče mesta svojo ponudbo prilagaja le še turistom in postaja vse bolj podobno brezosebnemu turističnemu apartmaju. »Ko mesto enkrat postane lunapark in izgubi dušo, postane tudi za turiste nezanimivo,« pravi urbani sociolog Aidan Cerar z Inštituta za politike prostora.
Nagrajena iskrenost Zale in Gašperja
Drznite si sanjati, dare to dream, je bil slogan letošnjega Evrosonga v Izraelu, in če so se te sanje najpopolneje izpolnile zmagovalcu, 25-letnemu Duncanu Laurenceu, se tokrat tudi Slovenci ne moremo pritoževati. Trinajsto mesto Zale Kralj in Gašperja Šantla, zagotovo najbolj zaljubljenega in zasanjanega evrovizijskega para, je namreč ena naših najboljših evrovizijskih uvrstitev.