Na kot vedno spektakularnem evrovizijskem odru smo v finalnem večeru letos znova videli in slišali veliko vsega – precej kiča, akrobacij in scenskih domislic, nekaj odličnih, zrelih glasov, a tudi kak mladostni zdrs, pa precej gole kože, bolj ali manj močnih sporočil in tudi kar nekaj popevčic, ki so se med 26 finalisti znašle bolj kot ne po pomoti.
Stavnice so bile to pot kar dober pokazatelj razpoloženja evrovizijskega občinstva, Nizozemcu so namreč napovedovale skoraj 50-odstotne možnosti za zmago, visoko je kotiral tudi Italijan Mahmoot, ta je bil na koncu drugi. Slovenija se je na omenjenih stavnicah ves čas selila malo gor, pa potem spet malo dol ... Finale, kot se je pokazalo, v resnici ni bil nikoli vprašljiv, si pa marsikdo kar nekaj časa ni opomogel od stresa, ki smo ga doživljali, potem ko so v prvem polfinalnem večeru Zalo in Gašperja za finalista razglasili čisto na koncu. In medtem ko so se drugi veselili s skakanjem, vpitjem oziroma evforijo v vseh njenih oblikah, sta Zala in Gašper to storila v slogu, ki je bil vse te dolge evrovizijske dni v Tel Avivu pravzaprav njun zaščitni znak, bolj nekako vdana v usodo kot zares navdušena. Utrujenost, Evrosong je zagotovo glasbeno-televizijski spektakel z največ vajami in drugimi obveznostmi za vse sodelujoče, ter zasičenost z evrovizijskim dogajanjem in čustvovanjem, tako drugačnim od njunega, sta terjala svoj davek. Pretežno hvaljeni slovenski par, ki je evrovizijske privržence navduševal s pristnostjo, preprostostjo, meditativno glasbeno drugačnostjo in ne nazadnje zaljubljenostjo, je s svojim odzivom nekatere vsaj vznemiril, če že ne kar razjezil. Potrditev, da je naša evrovizijska delegacija to začutila, je bila posebna konferenca za novinarje, na njej sta Zala in Gašper pojasnila, da so njune besede, izrečene, ko sta bila res res utrujena, narobe razumeli. In da sta iskreno vesela, da sta v finalu, predvsem pa tega, da se je njuna pesem dotaknila toliko src. Premirje z evrovizijskim občinstvom in oboževalci, ki so v resnici posebni in marsikdaj v svoji navijaški in še kakšni vnemi tudi naporni, je bilo sklenjeno in upanje na dobro uvrstitev ohranjeno.
In dvanajst točk dobi ... O uvrstitvah so tudi letos, na 64. Evrosongu, tako v obeh polfinalih kot finalu odločali tako ocene strokovnih žirij kot glasovi občinstva. Način, ki se je pokazal kot precej, četudi ne povsem učinkovit za obvladovanje siceršnjega glasovanja po principu dobrososedskih odnosov. Da je Evrosong ena sama kuhinja in (politično) kupovanje glasov, so še vedno prepričani mnogi, a dvojno, med seboj s po 50 odstotki enakovredno glasovanje, je varovalka za (pre)hude glasovalne mahinacije. Pri tako pisani evrovizijski družini, ki se razteza od Španije do Azerbajdžana, od Anglije do Izraela pa vse »tja dol« do Avstralije, ki so jo po kakšnega pol stoletja gorečega evrovizijskega oboževanja in moledovanja leta 2015 le sprejeli medse, je izide načeloma težko napovedovati.
Nekaj pesmi sicer vsako leto bolj ali manj upravičeno velja za favorite. Letos se je zmago napovedovalo Nizozemcu in napovedi so bile, kot se je pokazalo, točne. Po glasovih žirij je bil Duncan sicer tretji, za prav tako precej favoriziranim Švedom Johnom Lundvikom in nekoliko presenetljivo dobro ocenjeno Tamaro Todevsko iz Severne Makedonije, pa pred Italijanom Mahmootom. Glasovi občinstva, te so glasovom žirij prištevali državam udeleženkam od dna lestvice proti vrhu, so stvari kar precej spremenili. Tudi čisto pri vrhu. Najhladnejša prha je doletela Makedonko, saj je v vseh 41 državah, ki so glasovale v finalu, napraskala zgolj 58 glasov, močno razočaran je bil tudi Šved, ko je s prvega mesta po glasovih žirij z le 93 glasovi občinstva zdrsnil na šesto mesto, medtem ko je Nizozemca seštevek 231 točk žirij in 261 točk s televotinga pripeljal na vrh. Veselje njega in njegove ekipe je bilo izjemno, razočaranja drugih pa kamere niso pretirano iskale.
Pa razočaranih najbrž ni bilo tako malo, prav boleče mora biti za predstavnike petih največjih, ki prispevajo toliko denarja v evrovizijski proračun, da vsako leto nastopijo neposredno v finalu. Trem od njih je šlo letos, pa ne prvič, zares slabo: Velika Britanija je bila prepričljivo zadnja, torej 26., Nemčija 24. in Španija 22. Najbolje se je seveda odrezala Italija, Mahmoot je bil na koncu drugi, peta od velikih, Francija, pa je s 105 točkami pristala na 14. mestu. Torej mesto za nami, ki smo prav tako zbrali spodobnih 105 točk.
Uvrstitev Zale in Gašperja je ena naših boljših. Stavnice so se pred finalom glede naše uvrstitve sicer motile, uvrščale so nas namreč nekaj mest niže, glasovanje pa nam je nato prineslo 46 točk žirij, po deset sta nam jih dali Češka in Poljska, ter 59 glasov televotinga. Medtem ko nam žirije iz držav, s katerimi smo nekoč živeli skupaj, niso dale niti ene točke, nam je bilo ljudstvo tam bolj naklonjeno: Hrvati in Srbi so nam jih dali po deset, Črnogorci pa štiri.
Slovenski žiranti so sicer največ točk namenili Češki, zanimiv pa je bil izbor slovenskega občinstva: 12 točk Severna Makedonija, 10 Srbija, 8 Italija, 7 Islandija, 6 Norveška, 5 Nizozemska, 4 Švica, 3 Danska, 2 Avstralija in 1 Estonija.
Na televotingu so sicer največ glasov dobili Norvežani (skupno peti), drugi so bili zmagovalci Nizozemci, tretji Italijani, četrti Rusi (skupno tretji) in peti Švicarji (skupno četrti).
Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.
