Na oni strani luže se na takšna tekmovanja, kot smo mu bili priče v dvorani Grand Hotela Toplice tik ob Blejskem jezeru in z veličastnim pogledom na Blejski grad, prijavi tudi po tisoč parov. Tekmovanja so na urniku vsak konec tedna. Predstavljajte si, kako množične so pri nas razne tekaške prireditve, v Ameriki je tako s plesnimi turnirji. Predvsem veliko žensk, starih od 30 do 80 let, namesto teka trenira ples, ob koncih tedna pa tekmujejo, se družijo, pogosto so tekme pospremljene tudi s kulinaričnim razvajanjem. Ne vprašajte, koliko stane, ker poceni špas to ravno ni. Osnovna valuta za plesne treninge je preplet strasti, časa in denarja.
Tudi v Sloveniji so plesni navdušenci, ki namesto fitnes trenerja najamejo plesnega učitelja. Tadeja Erzin Potočnik se je preizkusila že v mnogih športih, tekla na več maratonih, zdaj pod budnim vodstvom enega najboljših slovenskih plesalcev Mateja Krajcerja trenira latinskoameriške plese. »Ples je edini šport, ki ga delam z veseljem in brez kakršnegakoli problema.« Sedeminpetdesetletnica se plesnih treningov veseli že tretje leto, v plesno dvorano pa zavije štirikrat na teden in se v njej poti vsakokrat dve uri. S trenerjem, ki jo nenehno popravlja. Pred blejskim turnirjem je zadnji mesec trenirala vsak dan. To se je videlo tudi na plesnem parketu, saj je delovala zelo suvereno. Nikakor pa ni bilo preprosto stopiti pred sodnike, je priznala Tadeja, ki je po poklicu odvetnica. »Grozno me je bilo strah, in to v resnici zahteva veliko poguma. En mesec sem se počutila grozno, danes pa je bilo božansko,« se je zasmejala. Matej pa dodal: »No, tako potem počasi človek dojame, zakaj to počne. Za čisti užitek!«
Tadeja v črno-vijolični plesni obleki in z ličili prav takih odtenkov, za kar je poskrbela njena hči Nina, je hvaležna za vse Matejeve tekmovalne izkušnje, ki jih je delil z njo, hkrati pa ni pozabila omeniti tudi svojega drugega trenerja Jureta Berganta. Ta je vskočil na Matejevo pobudo, ko je zaradi naraščaja Mateju malce primanjkovalo časa. Mlajši Jure jo je še bolj priganjal in bil v plesni dvorani nepopustljiv. Tadeja je vztrajno »grizla« naprej, osvajala plesne korake in bila zahtevna do sebe. Kaj se je spremenilo, odkar je začela plesati? »Vse! Življenje je lepše, svobodnejše, na telesu pa se ples res pozna predvsem po zelo intenzivnem treningu, po vrhu vsega z lahkoto ohranjam kondicijo.«
Pogumne Slovenke. Matej Krajcer ima kar nekaj takšnih soplesalk, »strank«, ki želijo plesati z njim, ker njihovi možje oziroma partnerji nočejo. Pozitivno je presenečen, da na tekmah proam pleše vedno več Slovenk. »Občudujem njihov pogum, saj po izkušnjah na različnih tečajih opažam, da je slovenske ljubiteljske plesalce težko spraviti na različne dogodke. Za tekmovanja sem že nagovarjal kakšen seniorski par, a vedno dobil odgovor, da radi plešejo, svetu se pa ne bi kazali.«
V Aziji je povsem drugače – tam je bilo včasih takšno udejstvovanje za ženske prepovedano, potem ko so prišli bolj sproščeni časi, pa so ženske lahko plesno zaživele, pojasnjuje Krajcer. »Uživajo, ko se lahko pokažejo na gala dogodkih, denarja v Hongkongu, na primer, ne manjka, časa tudi ne. Res je, da so njihove zgodbe različne: nekatere vodijo lasten posel, druge so postale bogate dedinje, tretje imajo premožne može, ki nimajo časa zanje oziroma ne žele plesati – to je tako popolnoma drug svet od našega, da si ga težko predstavljamo.«
Na blejskem plesnem podiju se je s slovenskim učiteljem in plesalcem Petrom Majzljem zavrtela tudi Nora iz Hongkonga, ki je s profesionalnim učiteljem začela trenirati pred tremi leti. »Uživala sem v plesu in moj končni cilj je bil razumeti in obvladati tehniko do te mere, da bom plesala, ne misleč na korake. Ne plesati korakov, ampak onstran njih,« je zasanjano dejala Nora, močno naličena, z umetnimi trepalnicami in umetelno pričesko. A na plesišču, v soju raznobarvnih reflektorjev, ni bilo ničesar preveč. No, morda kakšna zapestnica, ki je med plesom odfrčala po tleh.
Nore sodnikov ni nič strah, saj tako uživa plesati za publiko, da jih kar odmisli. »Preprosto grem na plesišče, se izražam skozi gib in uživam v plesu,« je povedala samostojna podjetnica, ki se v Hongkongu ukvarja z izvozom. Do nedavna je veliko potovala zaradi posla, zdaj pa čuti, da je prišel njen čas. »Potujem zgolj zaradi sebe in delam to, v čemer uživam.«
Več v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019
