»Nad starinskim pohištvom me je navdušila oma. Bila je potomka veleposestnika, lesnega trgovca in gostilničarja Martina Vevra, ki je v svoji gostilni pri Slaparjevih v Lukovici uredil kavarniški salon. Tja so zahajali pomembneži, tudi Janko Kersnik, ki so mu ta srečanja dala navdih za roman Jara gospoda.« Robertu so zgodbe, fotografije, predmeti in pohištvo, ki ga je podedovala njegova stara mama, tako razburkali domišljijo, da je že kot otrok začel iskati informacije. »V mestni knjižnici – literatura je bila v tistih časih zelo omejena – sem našel eno samo knjigo o stilih in pohištvu, ki so jo prevedli iz francoščine, in se jo dobesedno naučil na pamet.« Zamudnina za izposojeno knjigo je bila gromozanska, še večja pa Robertova ljubezen do starinskega pohištva, ki traja še danes.
Očaran nad Francijo v 18. stoletju. Fant si je priskrbel lok žagico in nekaj vezanih plošč, na podstrešju dedkove hiše poiskal okrasne letvice, blago starega pohištva in koščke svilenega blaga ter se lotil dela. »Začel sem izdelovati replike miniaturnega pohištva v slogu francoskega Ludvika XV. (rokoko). Naredil sem približno 20 kosov pohištva.« Potem se mu je zgodilo življenje in njegove umetnine so več let ostale pospravljene v škatlah. Svojo ljubezen je gojil s proučevanjem zgodovine življenja v Franciji v 18. stoletju. »Preštudiral sem vso mogočo literaturo. Začel sem s pohištvom, potem se je samo še odpiralo. Vse me je zanimalo. V Franciji so takrat izdelovali najbolj prefinjeno, najelegantnejše, najinventivnejše pohištvo. Imeli so izvrstno tehniko. Vsa oprema prostorov, od stropov, lesenih opažev, tapet, kaminov do slik, ur in porcelana, je bila narejena za maksimalno udobje.« Roberta je tako potegnilo noter, da se je, ker je bila večina literature napisana v francoščini, pač naučil še jezika. Dodobra je preštudiral tudi glasbo in obleke iz tistega obdobja. »Ste vedeli, da so takrat naslonjala za roke zamaknili od 15 do 20 cm nazaj, da so se jim oblačila lepo razprostrla okrog stolov?« Robert je prava enciklopedija na dveh nogah. In nekako logično je bilo, da bo svoje znanje slej kot prej nekje uporabil. »Ko sem pred dobrim letom iskal podatke po internetu, sem naletel na svet miniatur. Takrat sem se spomnil na svoje, ki sem jih izdelal, ko sem hodil še v srednjo šolo.«
Miniature so iz škatle romale na Robertovo delovno mizo. Malce jih je obnovil, pomladil z novimi pozlatami in fotografiral, fotografije pa objavil v skupinah, ki se ukvarjajo s tem. »Odzivi so bili zelo dobri, zato sem se odločil, da se spet lotim izdelave, tokrat profesionalno. Moje miniaturno pohištvo namreč ni bilo izdelano v pravilnih merah, saj se mi pri 16 niti sanjalo ni, da kaj takega sploh obstaja. Kaj šele da bi vedel, da se nekateri ljudje celo poklicno ukvarjajo z izdelovanjem miniatur. Predpisane mere za t. i. 'dollhouse miniatures' so 1 : 12, da se vsi kosi ujemajo med seboj. Veste, to je v svetu velik posel. Miniature najvišjega ranga, gre za muzejski rang, kjer delajo replike predmetov iz palač, dosegajo astronomske cene.« Navdih za miniaturno pohištvo, pove Robert, izdelovalci črpajo iz tri metre visoke Queen Mary's Dolls 'House, ki je razstavljena na Windsorskem gradu v Angliji.
Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.
