Jutranji otroški živžav v zasebnem vrtcu Račka v Kopru in dišave iz kuhinje – njeno domačnost od vrtca deli zgolj steklena pregrada – prijetno objamejo obiskovalca. Otroci so naju s fotografom Jakom čakali, da bi nama pokazali, kako si sami pripravijo zajtrk iz sadja in zelenjave. »Eden najpomembnejših ciljev našega vrtca je spodbujati otroke, da jedo zdravo. Poglejte, kako uživajo ob raznobarvnem sadju in zelenjavi! Občasno sami narežejo zelenjavo in sadje ter naredijo namaz, ki ga jedo na domačem kruhu iz slovenske pire, ajde in pšenice, ki jih za nas zmeljejo v starem mlinu. Ne gre samo za to, da danes zaužijejo zdravo hrano, ampak tudi za izobraževanje otrok in motiviranje k dobrim odločitvam, ki jim bodo v prihodnosti še kako koristile. Navajamo jih na to, kako pomembno je, da si zna človek pripraviti okusno hrano, zato v naši kuhinji poleg kosil pripravljamo tudi namaze in slaščice, pečemo kruh in pecivo,« je razložila direktorica, ki je že enajst let predana varstvu otrok. V vrtcu vso hrano pripravljajo sami, ne kupujejo ničesar – razen makaronov. V njihovo kuhinjo ne pride nič napol narejenega, so nam zagotovili. Ne uporabljajo nikakršnih zamrznjenih cmokov in podobnih stvari. Na dan našega obiska so naredili pesto iz bazilike in imeli pestro izbiro pisanih jedi.
Domači okusi tudi v vrtcu. Edita Jurčič je ženska, ki nas uči, kako življenje in zdravje (tudi dobesedno) zajemati z veliko žlico. Od nekdaj se je videla v vlogi učiteljice, vedno se je posvečala mlajšim otrokom in zanje skrbela. Ko je bila najstnica, je – po ogledu nekega dokumentarnega filma o ameriškem zakonskem paru, ki v svoji veliki hiši pomaga živeti skupini otrok s posebnimi potrebami – sklenila, da bo tudi ona počela nekaj podobnega. Vpisala se je v medicinsko srednjo šolo, nato pa študirala defektologijo za predšolske otroke. Pri štirinajstih je odšla tudi v poletni internat v Varaždin, tam so pod okriljem protestantske cerkve otroke učili samostojnosti in tega, kako poskrbeti za življenje v veliki hiši z vrtom in kako pripravljati vegansko hrano. V Varaždinu je spoznala fanta Stjepana, ki ga je zelo zanimal ta prehranski in zdravstveni vidik. Štiri leta pozneje se je z njim poročila. Ker že od nekdaj ni bila navdušena mesojedka, se je odločila za vegetarijanstvo. In začela kuhati. Ko je prišel prvi od štirih sinov – tri je rodila v dveletnih razmikih, pozneje pa še enega –, je postala »fanatična kuharica«, kot rad pravi njen mož. Stjepan je vegetarijanec od rojstva, tako da je pripadnik druge vegetarijanske generacije. Njuni sinovi so tako že tretja generacija. Je pa prihod otrok malce preložil njeno željo po tem, da bi se razdajala drugim.
»Za mojega moža je zelo pomemben zdravstveni vidik tovrstne prehrane. Bil je med prvimi, ki so organizirali predavanja po Sloveniji, in je sem pripeljal kar nekaj strokovnjakov iz tujine. V tistih časih to področje pri nas ni bilo tako poznano kot danes. Meni pa, po drugi strani, ni šlo samo za to, da bi jedli zdravo. Želela sem si, da bi jedli tudi okusno. Zato ima vsaka moja jed ime in zapisan recept, vendar pa si to zasluži šele takrat, ko so okusi zaokroženi in ko zadovoljijo moje stroge zahteve,« se je smejala Edita.
Da je tako, se zavedajo tudi kuharji, ki so se pod njeno okrilje zatekli iz profesionalnih okolij, a so se morali nato priučiti njenega načina. Domačnost je morala ostati tudi v okusih jedi v vrtcu, pa tudi tistih, ki jih v zadnjih osmih mesecih ponujajo v trgovinici Avokado v starem jedru Kopra. Pred njenim odprtjem so si precej izkušenj v pripravi več obrokov pridobili s tem, da v kuhinji v vrtcu že tri leta kuhajo kosila za zunanje stranke, saj se je glas o Editinih okusnih jedeh kaj hitro razširil po mestu. »Posamezni gostje hodijo po kosila ves teden, zasebni vrtec po načelih Montesori pri nas že naroča kosila, starši naših otrok pogosto jemljejo hrano in kruh za domov, tisti, ki se v tem koncu mesta hranijo vegetarijansko ali vegansko, pa si dnevno ogledajo naš jedilnik, in če jim kaj ustreza, pridejo po obrok. Zadnje čase obroke tudi razvažamo. Skratka okusi, ki sem jih izpilila doma, morajo biti tudi tukaj. In pika!« se je smejala. Hkrati je priznala, da po osmih mesecih, kolikor bdi nad pripravo in okusi vsega, kar ponujajo v trgovinici Avokado, vsega še ne more izpustiti iz rok. Zato je s svojo majhno ekipo že ob petih zjutraj pripravljena na kuharski juriš.
Delo je delo. Edita je dolga leta odlagala sanje o idealnem poklicu in se lotila tako rekoč vsakega dela, ki je lahko kaj prispevalo k družinskemu proračunu. Da bi bila s sinovi, ko so odraščali, je najprej pletla, kvačkala in šivala, nato je odprla šiviljsko obrt, ob tem pa delala še kot trgovska potnica. Urejala je mrežni marketing za neko kozmetično podjetje, bila je negovalka starejših, celo strežnica v domu starejših občanov, organizirala je kuharske tečaje in se na koncu zaposlila v vrtcu. Marsikaj je prostovoljno postorila za adventistično cerkev, dolga leta je bila predsednica Stezosledcev, ki so neke vrste taborniki … »Delo je delo. Če je treba preživljati družino, se ne izbira,« je rekla. Sicer pa tudi nima miru. Nikoli ne sedi križem rok, je poudarila. Celo v času, ko smo se pogovarjali, ji je bilo žal, da nima v rokah kakega ročnega dela.
Tudi Stjepan se je na enak način loteval dela, čeprav je protestantski pastor z diplomo iz teologije. Prevajal je – govori šest jezikov, ilustriral, predaval o zdravstvenih vidikih vegetarijanske in veganske prehrane, nekaj časa je delal v ribarnici, kar je mogoče slišati absurdno, sta se smejala naša sogovornika. »Delo je delo,« smo se strinjali.
Z Bleda sta »odplula« v Koper, ko je Stjepan dobil delo pastorja. Takrat se je tudi Edita vrnila na pot, ki si jo je bila začrtala v mladosti. Lotila se je zasebnega varstva otrok. Tri leta je imela skupinico šestih malčkov. Ko je povpraševanje močno preseglo ponudbo, pa se je odločila resno lotiti dela z vrtcem. In ker je zastavila program – ki je obvezni kurikulum nadgradil z dejavnostmi, v katerih je poudarek na etično-moralnih vrednotah, spoštovanju, dobrodelnosti, sočutju, ob tem pa še na zdravi prehrani in domačih surovinah –, je že samo zanimanje staršev za takšen vrtec pokazalo, da je na pravi poti.
Poudarek na dobrodelnosti. »Ker se značajske vrline oblikujejo že od mladih nog, poskušamo v vrtcu poudariti pomembnost dobrodelnosti in čuta za sočloveka in okolico, in to tudi na ta način, da se vsako leto lotimo vsaj enega dobrodelnega projekta. V različnih projektih smo doslej že sodelovali s centrom za socialno delo, varno hišo, domom starejših občanov, zavetiščem za živali in Humanitarnim društvom ADRA,« je pripovedovala Edita.
Med drugim so se vključili v mednarodni projekt Humanitarnega društva ADRA »Hišice za otroke« v Burundiju. Cilj je bil zgraditi hiše in omogočiti nov začetek družinam, ki so se po dvanajstih letih državljanske vojne vrnile v porušene vasi. Družine so ob tem dobile še potrebščine za otroke in poljedelski paket z desetimi kilogrami semen, poljedelskim orodjem in nekaj sadnimi drevesi. Sredstva za hiško so zbirali s prodajo ročno izdelanih čestitk pa tudi sveže pečenega kruha, ki so ga ponujali staršem otrok, ki obiskujejo vrtec. Načrtovali so financiranje ene hiške, a so zbrali dovolj sredstev za dve in tako omogočili nov začetek kar dvema družinama.
»Otroci so bili ves čas seznanjeni z napredovanjem projekta, h kateremu so tudi sami prispevali, tako da so v majhne lesene hiške, ki jih je imela vsaka skupina, prinašali denar, ki naj bi ga drugače porabili za nakup sladkarij v trgovinah. Pozneje smo jim pokazali fotografije družin in hišic, tako da so jasno videli, kako lahko svet spreminjajo na bolje. Na ta način otrokom pokažemo, da je mogoče s skupnimi močmi veliko doseči. Otroke si prizadevamo naučiti spoštovanja, sočutja in pozornosti do drugih, pa tudi tega, da v življenju ni vse samoumevno, da so hvaležni … Pred jedjo se, denimo, zahvalimo za hrano z besedami, ki smo si jih sami zamislili.«
V decembrskem času so enkrat obdarovali 50 starostnikov, lani pa 50 najstnikov. Vsaka skupina otrok je odšla v trgovino in nabavila stvari, ki so jih otroci želeli za obdarovanje. Vsako leto imajo tudi novoletni bazar. Z otroki izdelajo mila, vazelin za ustnice, ognjičevo kremo, pilinge in podobno kozmetiko, Edita pa sešije nakupovalne vrečke, plete nogavice …
Uživali so tudi v dobrodelnem projektu »Posvojimo delfina«. Vrtec je v sodelovanju s starši posvojil dva delfina: mlajša skupina otrok je izbrala Dannyja, starejša pa Timija. V Piranu je društvo Morigenos za otroke pripravilo predavanje o delfinih, nato pa so se z ladjico odpeljali na odprto morje. Zelo so si želeli, da bi Timi in Danny priplavala mimo, a sta prav takrat čofotala nekje drugje. Otrokom pa je bilo na ladjici kljub temu zelo lepo.
Več v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.
