Torkova nevihta nam je prejšnji teden postregla s točo neverjetnih razsežnosti, ponekod so na zemljo padle celo krogle v velikosti grenivke. Nočemo si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi nas zadel takšen delec, ki prileti z neba s hitrostjo od 120 do 150 kilometrov na uro! Na srečo orjaška toča ni poškodovala ali, bog ne daj, ubila nikogar. Kar je – kar pomislite, kakšni izstrelki so leteli z neba – vsaj majhen čudež. Kako so jo odnesle živali na prostem, ni znano. Meteorolog Branko Gregorčič iz Agencije republike Slovenije za okolje sicer pomirja, da se nevihte s tako veliko točo pojavijo zelo redko in na zelo omejenem območju ter najpogosteje pozno popoldne ali proti večeru, ko so ljudje že v svojih domovih ali se lahko tja pravočasno umaknejo. A vseeno: se moramo po novem bati, kaj bo priletelo z neba?
Tekst: Katja Božič
Katastrofalne toče, prekletstvo marsikakšnega kmeta, ki mu ledena zrna na polju, v vinogradih in sadovnjakih lahko v nekaj minutah uničijo ves pridelek, v Sloveniji poznamo že od nekdaj. Pred tem nesrečnim pojavom so se v zgodovini poskušali obvarovati na najrazličnejše načine – s streljanjem z možnarji, z raketami, molitvijo. Ena najstarejših oblik je zvonjenje cerkvenih zvonov, ki pred hudo uro v nekaterih krajih še zvonijo, nekateri pa se v Sloveniji s točo še vedno spopadajo tudi s pomočjo letal. Eni v to verjamejo, drugi ne, strokovnjaki pa pravijo, da učinkovitosti delovanja vsega naštetega niso nikoli ustrezno dokazali. Zato se moramo proti toči zaščititi, kakor vemo, znamo in zmoremo. Ker leži Slovenija na enem najbolj nevihtnih območij v Evropi, jo imamo v toplih mesecih, torej od maja do septembra, nekajkrat vsako leto. Čeprav so zrna po navadi velikosti graha, oreha ali izjemoma kurjega jajca (zrna v velikosti pomaranče so bila znana predvsem za Severno Ameriko in Indijo), nas je že lani 8. junija presenetila nevihta s podobno velikimi zrni toče kot letos. »V resnici je vsako leto nekaj primerov debele toče. Sam se tako debele toče res ne spomnim, ampak to ne pomeni, da je še ni bilo,« pravi Gregorčič. »Zanimive podatke lahko najdemo v knjigi pokojnega kolega Mirana Trontlja Kronika izrednih vremenskih dogodkov XX. stoletja, v kateri lahko na primer najdemo zapise, da je 27. julija 1937 strašna nevihta s točo v Dobrepolju v Suhi krajini povzročila milijonsko škodo, da je bila maja 1955 na Primorskem toča, ki je predvsem v Brdih naredila velikansko škodo, da je 4. julija 1965 vrtinčast veter na območju Hruševja–Postojne–Ravbarkomande–Škocjana–Cerknice podrl 100.000 m³ lesne mase. Neurij s točo je bilo precej tudi v letih 1978, 1979, 1980, 1987, 1988, 1989, 1992, 1993, 1994 ... Morda lahko omenimo še tornado 23. 8. 1986 na območju med Novim svetom pri Hotedršici in Tomišljem.«
Izstrelki s hitrostjo 150 kilometrov. Toče v resnici ne moremo predvideti. Meteorološke razmere, ki omogočajo nastanek močnih neviht, lahko napovemo dan ali dva vnaprej, ne pa tudi njihove lokacije. Meteorologi lahko na podlagi radarskih meritev, ki se izvajajo na vsakih pet minut, z uporabo posebnega algoritma verjetnost pojava toče le predvidijo. To lahko na njihovi spletni strani (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/warning/hail/) spremljamo tudi sami. Nevihte, ki trosijo točo na ozemlju okoli en kvadratni kilometer, se v Sloveniji pojavljajo nekaj desetkrat na leto, take, ki prizadenejo ozemlje nekaj kvadratnih kilometrov, nekajkrat, tiste z večjim obsegom pa vsakih nekaj let enkrat. Toča, ki nas je presenetila prejšnji torek, je najbolj pustošila prav tam, kjer je udarila že lani: v občinah Kočevje in Črnomelj, nekaj težav so imeli tudi v občinah Ribnica in Sodražica. Zrna toče, ki so padala na jugovzhodu Slovenije v Poljanski dolini ob Kolpi, so še tri ure po nevihti v premeru merila tudi do 11 cm. Velika sreča torej, da niso nikogar ranila. »Toča so po navadi sprimki manjših zrn v večje konglomerate, ki se ob udarcih razletijo. Če lahko naredijo luknje v vetrobranskih steklih in na strehah, domnevam, da bi lahko tudi huje poškodovala človeka. Zrna, premera do enajst centimetrov, namreč padajo na tla s hitrostjo od 120 do 150 kilometrov na uro. K sreči so tako velika padala na razmeroma majhnem območju, pa tudi verjetnost, da človeka zadene takšno zrno, je relativno majhna, saj ljudje v takih trenutkih po navadi poiščejo zavetje – razen tistih, ki hitijo pokrivat svoje avtomobile in se tako po nepotrebnem izpostavljajo nevarnosti. A v literaturi do zdaj pri nas še nisem zasledil smrtnega primera zaradi toče,« je še dejal Gregorčič.
Več v Zarji, 18.6. 2019
