Tema, o kateri so se tisti torek pred natanko tremi tedni pogovarjali, so bili nujni ukrepi, ki bi preprečili dvojno zaračunavanje v domovih za ostarele, torej neusmiljeno skubljenje starostnikov in njihovih svojcev. Srca večine poslancev so očitno ostala kar lepo izklopljena, vsi razen odbornikov z leve, ti so tudi zahtevali sklic seje in pripravili predloge, so glasovali proti. Ali pa odšli. Lepa prihodnost očitno lahko še počaka. Medtem pa upokojenci grozijo, da bodo odšli protestirat na ulice. Ker jim ostane samo še to.
Če bodo šli, grem z njimi. Ta prihodnost, ki se zdaj riše, bo namreč tudi moja. In vaša. In tudi od tistih srčnoizklopljenih, ki so menili, da ukrepi za lajšanje življenja ostarelih lahko še počakajo. Na svidenje na ulici?
Tole je bil potem izplen tiste nujne seje, ki je, smo izračunali po magnetogramu, trajala tri ure in pol – večino časa so porabili za srce parajoče govore, kako hudo je v naših domovih za starostnike, in se tolkli po prsih, kako tega absolutno ne bi smeli trpeti, nekaj malega za krvavo zasluženi odmor, za glasovanje pa so porabili natanko tri minute. V treh minutah je bilo vse jasno: zavrnili so vse štiri predloge Levice, med drugim tega, da bi morali obe ministrstvi, za zdravje in za socialo, sestaviti popis storitev, ki so v domovih plačljive (in njihove cene), in tistih, ki niso, pa analizo kadrovskega stanja in načrt za kadrovsko krepitev. Toda nikar ne recite, da se niso nič zmenili, o ne: sprejeli so dva predloga koalicije, v enem so zdravstvenemu ministrstvu predlagali, da nadaljuje z aktivnostmi in še naprej pripravlja Zakon o dolgotrajni oskrbi, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije pa so priporočili, naj v sodelovanju s socialnim ministrstvom pripravi in sprejme standarde za vrste oskrbe in merila, komu gre kakšna oskrba (in bodo to bržkone najboljši, najbolj izpiljeni standardi na vsem širnem svetu, pripravljajo jih že od leta 2008).
Sklepa, ki predlagata in priporočata! Vau, to bo zagotovo učinkovalo, to ima ostre zobe – kar vidimo tudi po tem, da je zakon v pripravi že sedemnajsto leto, standardi in merila pa enajsto.
Medtem je prof. dr. Ignacij Voje, predsednik sveta upokojencev doma na ljubljanskem Taboru, ki je pred nekaj meseci napisal protestno pismo in se kot gost udeležil tudi seje odbora, sporočil, da so v njegovem domu zaradi varčevanja (kljub nedavnemu dvigu oskrbnin) ukinili lonce s čajem. Žejni starostniki si niti čajčka ne morejo več natočiti, ker se da pri nekaj loncih čaja verjetno ogromno prihraniti? Pa še kuhar je dal odpoved. Ampak nič hudega, zdaj bo vse v redu, ker zdaj imamo sklepa o priporočilu in predlogu, pa nam nič več ne stoji na poti do zgoraj omenjene lepše prihodnosti.
Ali ste vedeli? Nekoč bomo vsi stari. Ja, vi tudi, če ne boste mladi umrli. In boste morda, verjetno, skoraj zagotovo, potrebovali nekoga, ki vam bo po požirkih dajal čaj in vam brisal rit. Samo da takrat ne bo nikogar več, ki bi to počel, če ne bomo ukrepali zdaj. Danes.
Lahko se zgodi tudi vam – in najbrž se bo. Najprej razčistimo, zakaj bi vas moralo to, kar sledi, strahovito zanimati: zato, ker boste nekoč imeli svojca v domu, če ga še nimate. Zato, ker se boste nekoč po vsej verjetnosti sami znašli v domu, ker bodo vaši otroci do večera viseli v službi in ne bodo imeli časa skrbeti za vas, če boste nepokretni ali dementni in boste potrebovali stalen nadzor in pomoč. Naši domovi za starostnike, naši DSO (domovi starejših občanov), pa so tako oblegani, da je težko dobiti mesto, ker jih je pač premalo, predragi za večino upokojencev, ker pač pokojnine padajo, oskrbnine v DSO se pa dvigujejo, imajo premalo kadra, ker ne najamejo dovolj osebja, tisti, ki jih vendarle dobijo, so pa podplačani, izgoreli in pogosto na bolniški. In zato, vidite, v časopisih beremo vse tiste grozljive zgodbe svojcev, kako ravnajo z njihovi dragimi, kako jih puščajo v lastnih iztrebkih ali ves dan v postelji, kako jim dajejo čez vikend in čez praznike suho hrano, ker ni nikogar, da bi kuhal. In nikogar, da bi mu bilo mar za to, ali so oskrbovanci servirano hrano res pojedli, in jim pomagal, če ne zmorejo sami. Ne trdimo, da je v vseh domovih tako. Nekateri so boljši od drugih. Ampak veste, doma se ne da izbirati. Ko je treba svojca nujno dati v dom – kar 60 odstotkov uporabnikov pride v dom naravnost iz bolnišnice, kar pomeni, da jim morajo svojci na vrat na nos najti namestitev v domu –, pride v tistega, kjer dobi prosto posteljo. In ta morda ni tisti, ki bi si ga vi (ali starostnik) izbrali. In ko je enkrat tam, bo po vsej verjetnosti tam ostal, tudi če mu ne bo všeč, tudi če je daleč, daleč od domačega kraja. Ker je tudi do premestitve težko priti.
Kot je rekel eden od odbornikov na nujni seji, vsak od nas je lahko samo eno uro stran od tega.
Nekoč bo bolje. Starostnikom, potrjeno najbolj potrpežljivi kategoriji državljanov, je slednjič odneslo pokrov. Nad stanjem v nekaterih domovih so se dolgo pritoževali le svojci – oskrbovanci pa javno niso stokali, bodisi zato, ker tega niso bili več sposobni, ali pa zato, ker so se bali, da bo še slabše. In tako so glas povzdigovali posamezni svojci, pa jih je redkokdo slišal. Ampak potem so se začeli organizirati in nenadoma so bili mediji polni zgodb o grozljivkah, ki se dogajajo v slovenskih DSO. Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost je bilo ustanovljeno šele lani, vendar se njegov glas daleč sliši. Sklicujejo tiskovne konference, obiskujejo ministre in župane, odpirajo nove teme.
V veličastni eksploziji gneva so na začetku leta svojo usodo vzeli v lastne roke tudi oskrbovanci domov: Drago Istenič iz tržiškega DSO je februarja napisal peticijo in jo naslovil na ministrstvo za delo. Stavkati ne moremo, si je rekel, lahko se pa pritožimo. Peticijo je podpisalo preko tisoč ljudi. Ne samo oskrbovancev in upokojencev. Mesec dni pred Isteničem je prof. dr. Ignacij Voje iz DSO Tabor napisal javno pismo zaradi razmer v domovih. Začel se je nov krog polemik. Vse več starostnikov in njihovih svojcev grozi, da bodo šli protestirat na ulico. Priskrbeli si bodo živobarvne jopiče – ne rumenih – in šli na cesto.
In seveda ne moremo reči, da se naslovljenci, razna ministrstva in zavodi, na take javne pozive ne odzovejo, nasprotno, pridrvijo na obisk, božajo po dlaki, globoko sočustvujejo, obljubijo marsikaj, ampak pod črto je njihovo sporočilo vedno enako: vse bo bolje, vse se bo uredilo, ko bo sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi.
In svet bo spet lep.
Samo da ne bo.
Več v reviji Zarja št. 21, 28. 5. 2019.
