Že na uvodni prireditvi je bilo veliko simbolike, nastopi starejših in mladih so se namreč prepletali, vse do zadnje točke, ko so zaplesali folkloristi iz Moravč, ob njih pa otroci iz tamkajšnjega vrtca z nosečo mentorico. Mimohod oblačilne kulture naših prednikov je bil zares veličasten, vodil ga je predsednik zveze društev upokojencev Janez Sušnik v fraku in cilindru, kar smo razumeli kot vročo željo, da bi v prihodnosti postali upokojenci gospodje v žlahtnem pomenu te besede. Ali vsaj v manjši meri berači, kot so mnogi danes.
Za moške skrbijo ženske. Sprehod med številnimi razstavljavci in rokodelci, ki so nam ljubeznivo pripovedovali, kaj počnejo v tretjem obdobju svojega življenja, in nam hkrati ponujali dobrote, ki so jih pripravili sami, je pokazal, da si znajo osmisliti svoj upokojenski čas predvsem ženske. Kje so moški? Med pevci in folkloristi jih je nekaj, tudi med slikarji in rokodelci (ko ne gre za kvačkanje in pletenje) se najdejo, splošen vtis pa je, da jih je malo. Kar potrjuje tudi nedavna mednarodna raziskava, v kateri je sodelovala Slovenija. Moški se namreč težje vključujejo v dejavnosti zunaj doma, kot so tretja univerza, vaške skupnosti in mestne četrti. Tisti, ki imajo primeren poklic, da lahko po upokojitvi še delajo, pač delajo, mnogi tudi na črno. Tisti, ki so se med aktivnim obdobjem ukvarjali s športom in hobiji, s tem nadaljujejo, dokler jim zdravje to omogoča. Vsi drugi precej mrko preživljajo upokojenske dneve in solidno živijo na račun žensk, ki skrbijo zanje in praviloma živijo dlje od njih. In ki večinoma nastradajo, ko možje umrejo, saj se znajdejo v finančnih težavah – stroški za stanovanje in vse drugo so skoraj enaki, denarja pa bistveno manj. Toda o tem nekoliko kasneje.
Življenjska doba se krajša. Kar nekajkrat je bilo slišati, da se življenjska doba sploh ne podaljšuje, kot smo vsesplošno prepričani, ampak da se občutno krajša. Res je, da smo imeli pred dobrimi dvajsetimi leti kakšnih 35 stoletnikov, zdaj pa jih je več kot sto, toda ta zgodba se počasi končuje. Če pomislim na nekaj zadnjih pogrebov, na katerih sem bila, ni noben pokojnik dosegel ali celo presegel starostnega povprečja v državi. Pogledala sem v časopis – 16. maja so v Ljubljani pokopali šest moških, starih 77, 74, 73, 69, 63 in 58 let, kar ni v nobenem primeru metuzalemska starost. Očitno so današnji stoletniki, tako vsaj večinoma pravijo, veliko delali, toda njihovo delo je bilo v primerjavi z današnjo srednjo generacijo varno in zanesljivo, brez hujših stresov. So morali že kaj zelo hudega ušpičiti, da so jih odpustili. Kredite za svoje hiše so odplačevali brez hujših težav, saj se niso valorizirali, plače so rasle, hipotek niso poznali. Za povrh so jedli skromno, doma pridelano hrano – ko ti kažejo fotografije iz svoje mladosti, na njih ni debelih ljudi, le kakšna poglavarka družine je malce bolj okrogla, kar se je tudi spodobilo. Pa si poglejte fotografije z današnjih slavij …
Življenjska doba, tako pravi statistika, se torej krajša, toda naval povojnih generacij, ki se upokojujejo, so se pred nedavnim ali se še bodo, je že tu. Kako bodo upokojenci dostojno živeli, ko pa se njihov položaj že leta slabša in tu in tam kakšen odstotek povišanja, ki ga dobijo, nikakor ne krije povečanih življenjskih stroškov? Rožca Šonc, ki vodi pri ZDUS program Starejši za starejše, je rekla, kako ji zmeraj očitajo, da pripoveduje same žalostne stvari. Aktivisti njene organizacije že vedo, saj obiskujejo kar 184.000 ostarelih in pri tem ne naletijo le na pomanjkanje denarja, ampak tudi na osamljenost, nemoč, tudi na nasilje nad starejšimi, mnogi si ne morejo privoščiti nobene pomoči na domu, ker je nimajo s čim plačati, tudi stanovanja ne morejo prodati ali ga komu podariti v zameno za oskrbo, ker sploh ni njihovo.
Ne bom vas mučila s številkami, nekaj ilustracije pa je le treba: pri nas se šteje za prag revščine 636 evrov, povprečna pokojnina pa je trenutno 641 evrov. 140.000 upokojencev prejema pokojnino do 600 evrov (med njimi so tudi takšne po 200), 62.000 pa med 600 in 700. Torej si lahko zelo hitro izračunamo, kako živijo naši dedki in babice, ki se v čedalje večjem številu zatekajo po humanitarne pakete s hrano. »In čeprav imajo malo, nam še vseeno dajejo žepnino in priboljške,« je povedal na okrogli mizi predstavnik študentske organizacije Jaka Trilar in pripomnil, da se največkrat sploh ne zavedajo, kako težko si odtrgajo podarjeni denar.
Eni in drugi so obubožani. Nekaj vsekakor drži – ko govorimo o starejših in modrujemo, da itak ne potrebujejo več prav veliko, torej lahko shajajo s svojimi dohodki, zato pa porabijo večino denarja iz zdravstvene blagajne, začnemo drugače razmišljati isti hip, ko gre za naše starše in stare starše. Z njimi smo v čustvenem razmerju, njihove probleme seveda poznamo. Za babico, ki nas je ujčkala in crkljala, in za dedka, ki nas je naučil voziti kolo, bomo seveda ljubeče skrbeli, toda s čim? Na eni in na drugi strani starostne lestvice so namreč generacije obubožanih.
Levica predlaga, da bi študentsko delo ukinili in namesto tega priskrbeli štipendije, tako bi lahko študentje, ki pri nas v primerjavi z razvitimi državami študirajo predolgo, prej diplomirali. Seveda je k idejam o ukinitvi precej prispevalo goljufanje s študentskimi napotnicami in okoriščanje s študentskim delom, torej ujemite tatu in ne kaznujte vseh, pravijo študentje. Jaka Trilar je opomnil, da gre od študentskega dela 65 milijonov evrov v pokojninsko blagajno, študentje, ki delajo, pa zaslužijo v povprečju po 130 evrov na mesec, kar ni ravno gromozanski zaslužek. Za življenje potrebujejo 500 evrov, štipendije so v povprečju 125 evrov, in tudi če jo imajo in za povrh še delajo, jim mora kar precej primakniti družina. Nič kolikokrat sem trčila na drugo zgodbo – da namreč študentje, dokler še imajo status, s svojim zaslužkom pomagajo nezaposlenim staršem in sorojencem. Pravijo, da smo razvajeni, da živimo predolgo doma in se nočemo osamosvojiti, je potarnal predstavnik študentov, a kako? Kako naj si ustvarijo družino, ko pa ima večina na voljo le prekarne zaposlitve brez zagotovila, da bodo trajale.
Tako se med mladimi in starimi odvrti začarani krog – obubožani podpirajo obubožane. Krog bi se dalo razpreti, možnosti je veliko, predstavniki različnih ministrstev so jih kar nekaj našteli, bomo videli, koliko bo volje. Za demografski sklad, o katerem govorimo že vsaj pet let in ki bi naj bil čvrsta rezerva za pokojnine, še ni jasnih obrisov, od kod vse bo pritekal denar. Iz SDH že, to je dokaj jasno. Za dolgotrajno oskrbo pa bomo plačevali nekaj evrov vsi, tudi od pokojnin. Pač bomo, če bo potem res dostopna vsem.
Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.
