Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Katjuša Štingl

Pozdravi me, kakopak, z glasbo. S stene vzame tradicionalno andsko glasbilo zampoño (panova piščal, narejena iz trstičnih ali bambusovih cevi), pokaže in predstavi pa mi tudi številne druge inštrumente. Nekaj jih je sam izumil. »Ali veš, kaj je tole?« me vpraša in pokaže veliko pero. Slepo ugibam, da je najbrž od kakšne ptice ujede, glede na velikost sklepam, da ne živi pri nas.

Šimen Zupančič

Ko mu Panchito nadene nastavek in pihne vanj, se pero nemudoma spremeni v piščal. »Pero andskega kondorja, ene največjih letečih ptic na svetu, simbola Južne Amerike,« ponosno pove. Pri tem se mu zaiskrijo oči in v tistem se zaveš, kaj pomeni biti človek, ki se zaveda svojih korenin in jih globoko spoštuje.

Po njegovih policah bi lahko brskala ure ter raziskovala številna drobcena in večja glasbila, a prišla sem zaradi njegove zgodbe, zato se prestaviva v kuhinjo, ki je hkrati njegova delavnica izdelovanja keramike. »Zadnja leta sem odkril novo ljubezen,« pove in pokaže na keramične posodice z napisom Festival Musica Medicina, na katere je simbolično združil Triglav ter Ande.

Šimen Zupančič

Inko je namreč idejni vodja butičnega glasbenega festivala, ki že peto leto povezuje zdravilnost zvoka, giba, diha in plesa. Ujela sem ga ravno dobrih 14 dni pred dogodkom, ki povezuje generacije, družine in vse, ki čutijo, tako kot on, da je glasba zdravilo. »Glasba ima to moč, da te spomni, kako je biti spet otrok. Radosten, brezskrben in igriv.

To je tudi vodilo našega festivala – da začutimo stik z našo dušo, da se povežemo z drugimi, da odložimo skrbi, da vidimo, da je življenje lahko tudi lepo. Joj, Slovenci imate res veliko skrbi, za vsako stvar samo skrb, skrb. To ni dobro za zdravje, stres te postara. Moja starša imata 85 in 82 let. Mami vsakič, ko kliče, povem, naj ne skrbi, da sem dobro in da sem jedel, to vedno vpraša,« pove.

· Pogled proti jubilejnemu letu

59. tabor samorastnikov: Velika nagrada tokrat bolgarskemu umetniku

Pred leti je vložil prošnjo za status umetnika na ministrstvo za kulturo. Eno leto je zbiral vso potrebno dokumentacijo, tudi doma, v Peruju. Zbral je priporočila številnih slovenskih glasbenikov, s katerimi je sodeloval. Na grob način so ga zavrnili, da ne zna igrati, da njegova glasba ni nobena umetnost. »Skoraj sem jokal,« je še danes razočaran.

 V Slovenijo ga je pripeljala glasba 

»Prihajam iz glasbene družine. Oče je bil profesor na fakulteti in je igral kitaro, mama pa je plesala in pela. Z glasbo sem odraščal, pozneje sem jo tudi študiral. Starša nad tem sprva nista bila navdušena, saj se glasbenikov pogosto drži stereotip, da popivajo, vendar pri meni ni tako. Ne pijem alkohola, zato ga tudi na festivalu ni – ne alkohola ne kakršnihkoli drugih substanc. Edina substanca je glasba,« pove in se glasno zasmeji.

Šimen Zupančič

V devetdesetih letih ga je pot nato vodila v Nemčijo, ko je tamkajšnja organizacija iskala glasbenika iz Peruja. Ker Inko ne le igra, temveč tudi pleše in poje, so izbrali prav njega.

»Joj, Slovenci imate res veliko skrbi, za vsako stvar samo skrb, skrb. To ni dobro za zdravje, stres te postara.«

Z ansamblom je v Nemčiji ostal pet let, v tem času pa so prepotovali skoraj vso Evropo in nastopili na številnih festivalih. Na enem izmed njih je na Slovaškem spoznal člane Akademske folklorne skupine France Marolt. »Bili smo v hotelu in nisem mogel spati, ker je bilo spodaj na recepciji zelo glasno. Šel sem pogledat, kaj se dogaja, in tam je bil pravi žur, ljudje so igrali, peli, plesali.

· Kultura

Stoletje zvokov, tradicije in predanosti glasbi

To so bili Slovenci. Kaj ti drugega preostane, kot da se jim pridružiš? Izmenjali smo si kontakte in kmalu so me povabili, naj kdaj zaigram z njimi. Sprva me to ni posebej zanimalo, a so bili vztrajni. In evo me, uspelo jim je, še vedno sem tu,« pove. In kako to, da se je odločil ostati? »Veliko sem potoval po svetu. V Sloveniji sem ostal, ker je tukaj čudovita narava in ker sem začutil, da je več dobrih ljudi kot slabih.«

Na Čopovi v Ljubljani je bil »prava eksotika«

Prva doživetja v Sloveniji so mu ostala v lepem spominu. Veliko je nastopal, zato so ga ljudje prepoznali, takrat pri nas še ni bilo toliko tujcev in je bil, kot pravi, »prava eksotika«. »Bom povedal po resnici: vsi so me imeli radi, dokler nisem govoril slovensko. Ko sem govoril angleško, so vsi želeli biti moji prijatelji, ljudje so me na poti po Čopovi ulici v Ljubljani ustavljali, se pogovarjali z mano, me objemali in se želeli fotografirati z mano.

Šimen Zupančič

Sedaj, ko govorim slovensko, so me vzeli že čisto za svojega in nisem nič več poseben, gredo mimo. Pa tudi na Čopovi nisem več eksotika, srečaš vse mogoče,« se smeje. Preseneča ga, kakšen pogled ima veliko Slovencev na družbo in državo, saj večkrat sliši, Panchito, kaj delaš tukaj, a ni grozno? »To me vprašajo večinoma tisti, ki ne potujejo kaj dosti in niso videli sveta. Če bi ga, bi se zavedali, da je Slovenija ena najlepših dežel. Tudi zame.«

Kot narod se Slovenci premalo cenimo

Kar še opaža in ga na trenutke tudi zaboli, je to, da imamo Slovenci toliko glasbenih talentov, a jih ne znamo ceniti. Prav tako se mu zdi, da nimamo dovolj spoštovanja do narave, kulturne dediščine, nismo povezani z našimi predniki in ljudskim izročilom, kar je v njegovi deželi sveto in so že od mladih nog vzgajani v tem duhu.

Šimen Zupančič

»V Sloveniji sem ostal, ker je tukaj čudovita narava in ker sem začutil, da je več dobrih ljudi kot slabih.«

»Ljudje bi morali peti več hvalnic naravi, mami Zemlji, rekam. Mantre. To zelo pogrešam. Namesto 'ne boš ti meni zizike majal'. Na srečo jih spoznavam vedno več, ki hvaležnost izražajo preko glasbe, kar me veseli. Gre na boljše.« Panchito je bil tudi prvi DJ in organizator salsa večerov v Sloveniji. 15 let je vrtel salso v lokalu Sputnik v Ljubljani, mnogi, ki so se na teh večerih spoznali, so se poročili, dosti se jih je tudi že ločilo.

Zdravje

Mojstrica zvoka in dotika: Hvala ti, dedek, za življenjsko šolo

»Ampak pomembno je, da je bilo porok več kot ločitev,« sklene. Vedno optimistično, nasmejano in s ponosno dvignjeno glavo. Vsekakor nekaj, česar bi se kot narod lahko »nalezli«.