Nekoga je zmotila palestinska zastava, ki sta jo s prijateljico izobesili na balkonu. Hanžek je javno povedal, da je ponosen nanjo. Kaj se učita drug od drugega in kako se »nalezeš« kritičnega razmišljanje ter upiranja, nas je zanimalo.
Za Bežigradom, kjer je Zalina prijateljica dotlej stanovala, ni zastava na balkonu nikogar motila, na Zalinem balkonu pa je nekoga zbodla v oči. »Takoj, ko vidim policijo, se opravičim in grem po telefon, da obravnavo posnamem. Smo ena redkih držav, kjer lahko uradne osebe pri postopkih snemamo in za to nismo kaznovani. V Angliji tega ne smeš, tudi v Nemčiji mislim, da je tako. Če policija išče informacije, vedno snemam, pa tudi zahtevam, da oni snemajo.« Po eni strani to počne zaradi svoje poklicne deformacije, po drugi pa ne zaupa policiji v postopkih. »Večkrat sem že slišala, vsaj iz drugih držav, da v imenu nekih političnih akcij policisti z uporabo sile vstopajo v stanovanja in si v imenu varnosti državljanov dovolijo marsikaj, pogosto preveč, zato že vnaprej policiji ne zaupam.«
Palestinska zastava
Pri postopku zaradi palestinske zastave so pričakovali, da jo bo snela, a ji niso znali navesti, kateri člen zakona krši. Zala seveda ve, da Zakon o varstvu javnega reda in miru v 4. členu prepoveduje izobešanje (vseh) tujih zastav. »Ampak je zanimivo, da je pri tem različna sodna praksa – katere zastave dojemajo kot zastave. Palestinsko zastavo si lahko izobesil, dokler ni bila Palestina priznana kot država.« Njen dedek Matjaž Hanžek se oglasi, da ustava dovoljuje izražanje lastnega političnega prepričanja, in s tem ko izobesiš zastavo, to storiš. »Izkazuješ svojo ustavno pravico. Tako da je člen zakona o javnem redu in miru v konfliktu z ustavo. Po mojem bi to morali bolj razjasniti.«
Zala takrat za dejanje, s katerim je želela podpreti Palestino in vse demokratične sile, ki se bojujejo za pravice Palestincev, ter tako izraziti tudi nasprotovanje genocidu, ni dobila kazni, ampak so njej in sostanovalki policisti izdali opozorilo.
Zala Metlika že od malega upornica
V Zali že od malega tli iskrica uporništva in zavzemanja proti krivicam. Je to nekako podedovala od dedka? »Že kar nekaj časa se sprašujem, od kod meni to, da sem, kakršna sem. Po drugi strani je moja sestra moje nasprotje. Tako da ni ravno preprost odgovor, češ da je to v družini ...«
Skupaj pa sta bili že na naslovnici Mladine, saj sta glasno demonstrirali za begunce, opozori Hanžek. »Nekaj le imata skupnega. Zala je ob najhujšem begunskem valu že kot gimnazijka pomagala na meji (pod okriljem Rdečega križa), se vozila tja tudi sredi noči,« še pojasni.
»Ne bom rekla, da je vse to dedno, sem si pa izbrala dedota oziroma še druge osebe znotraj družine, na katere sem se opirala in ki so mi dajale takšne vrednote.« V njeni družini so še drug dedek, bil je sodnik, pa obe babici, stric njenega očeta pa je bil Tone Pavček (pesnik in po izobrazbi tudi pravnik), posvetil ji je otroško knjigo. Ves nabor svobodomiselnosti okoli nje je vplival nanjo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
