In ugotovil, da igrajo pri zagotavljanju našega duševnega zdravja ključno vlogo mitohondriji, mikroskopske majhne elektrarne v naših celicah. Meni, da imajo ljudje z določenimi motnjami v duševnem zdravju v resnici težave s presnovo in funkcijo mitohondrijev, kar lahko vpliva na možgane. S prehodom na ketogeno dieto, ki izloči ogljikove hidrate in povzroči stanje ketoze, v katerem celice namesto glukoze porabljajo maščobe, se lahko izboljša delovanje mitohondrijev in posledično naše mentalno zdravje, pravi. Svoja spoznanja je opisal v knjigi Brain Energy, ki je izšla pred dvema letoma.
Dr. Palmer je imel precej težko otroštvo. Po ločitvi staršev je od trinajstega leta živel z mamo, ki se po živčnem zlomu zaradi travmatičnega dogodka v družini ni nikoli zares rešila hude depresije. Vmes sta ostala brez doma, tudi sam je postal depresiven, hotel je pustiti šolanje, pa ga je k sreči vzel pod okrilje namestnik ravnatelja in usmeril na pravo pot. Za študij psihiatrije se je odločil predvsem zato, ker je želel pomagati svoji mami in takim, kot je bil sam. Med specializacijo je dobil presnovni sindrom in njegov zdravnik mu je zaskrbljeno že začel predpisovati zdravila. »Pazil sem na hrano in veliko telovadil, zato mi ni bilo jasno, od kod ta sindrom v zgodnjih dvajsetih letih. Potem sem slišal za dieto, pri kateri poješ veliko jajc in maščobe, a sem bil do nje zelo skeptičen, skoraj jezen na ljudi, ki so mi jo priporočali. Toda dva prijatelja sta se po njej odlično počutila. Potem sem si pa rekel, da bom poskusil, saj nimam česa izgubiti, in sem preizkusil tedaj novo Atkinsonovo dieto (manj skrajno različico ketogene diete). In v treh mesecih te diete z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov in visoko vsebnostjo maščob je moj presnovni sindrom izginil. Hkrati sem opazil, da se je začelo izboljševati tudi moje duševno zdravje, v bistvu je bilo boljše kot kdaj koli prej. Počutil sem se kot druga oseba – bil sem bolj spočit, imel jasnejše misli, več energije in motivacije. Po enem letu so tudi prijatelji in družina začeli pri meni opažati razlike,« je povedal v enem od številnih intervjujev.
Ko nič ne pomaga
Čez nekaj let je v psihiatrični bolnišnici začel delati z bolniki s hudimi duševnimi stanji, ki so preskusili že najrazličnejša zdravila, terapije, za mnogimi so bila leta neuspešnih psihoterapij. Ukvarjal se je z zdravili, njihovimi duševnimi težavami, ni pa na začetku razmišljal o njihovih fizičnih težavah. Kljub vsemu je vseskozi iskal načine, kako bi še lahko pomagal svojim pacientom in jim olajšal življenje. Med drugim se je pri njem zdravila ženska, ki je brez vidnega uspeha poskusila že najmanj 30 zdravil. »Bi morda poskusili zdravilo 31, ki ga doslej še niste?« ji je predlagal in razložil, da gre pravzaprav za dieto. Kar nekaj časa je razmišljala, potem pa se je odločila poskusiti. »Bila je moj prvi uspeh. Povedal sem ji, da se trudim najti način, kako ji vendarle pomagati, zato sem se spomnil diete. V trenutku, ko je dosegla ketozo – v približno v tednu dni – se je prismejala k meni in mi dejala, da ne more verjeti, da se počuti tako dobro. Vztrajala je in njeno stanje se je vidno izboljševalo, začela se je družiti, hoditi na zmenke.« Ker k izboljšanju duševnega zdravja poleg diete prispeva še skupek stvari, kot so redna telesna aktivnost, dovolj spanca in izogibanje stresnim situacijam, jo je začel nagovarjati, naj se vpiše h kakšni telovadbi. Prej o tem ni hotela niti slišati, saj ni imela moči za to. »Po mesecu dni v ketozi pa je prišla k meni nasmejana in mi povedala, da se je pridružila skupinskim vadbam,« je povedal v enem od podkastov. Dotlej je sicer že vedel, da dieta učinkuje, saj jo je preskusil na družini in prijateljih, še v sanjah pa si ni mogel misliti, da bo tako dobro učinkovala tudi na pacientko s tako resnim duševnim stanjem.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
