Medtem ko v Ljubljani dežuje, se v Trstu, ki se koplje v soncu, pogovarjam z Majo Vrtovec, lastnico tržaške nepremičninske agencije Nepremičnine brez meja Immobili Senza Confini. Poudarja, da nepremičninski trg v tem mestu še nikoli ni doživel takšnega razcveta. Trst do nedavnega med Slovenci ni slovel kot kraj za nakup domovanja ali počitniškega stanovanja. A časi se očitno spreminjajo.
Preobrat, da te kap! »Spremembe so se zgodile v zadnjih nekaj letih. Samo lani se je povprečna ponudba nepremičnin v tržaški pokrajini s 3500 povečala na 4500. Izbira je zelo široka. Ponudba nepremičnin se je občutno povečala tudi zaradi javnih dražb, zaradi prodaje celotnih poslopij velikih družb, kot so zavarovalnice ali banke. Stavbe, ki so bile desetletja zapuščene, so bile v celoti prodane, preurejene, preoblikovane in nato ponovno prodane po enotah. Seveda je svoje prispevalo tudi demografsko upadanje in tudi staranje prebivalstva. Zdaj je torej ponudba večja od povpraševanja,« pripoveduje Maja Vrtovec.
Pojasni nam, da je na Tržaškem trenutno prav nasprotna situacija kot v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, Kopru in nasploh v Slovenskem primorju, kjer povpraševanje po stanovanjih močno presega ponudbo, vlagatelji pa načrtujejo predvsem gradnjo luksuznih stanovanj, poslovno-trgovskih prostorov in hotelov z visokimi standardi. Najdražji je kvadratni meter stanovanjske površine v Ljubljani. Primerjava med ceno stanovanj v Trstu in Kopru, ki je v slovenski Istri najnižja, pa je skorajda neverjetna.
»Ljubljana ima verjetno glede na število prebivalcev najmanjše mestno jedro od vseh evropskih mest. Za nakup stanovanj v Ljubljani pa se ne zanimajo samo Slovenci, ampak tudi tujci, za katere te cene zagotovo niso previsoke, saj prihajajo iz drugih svetovnih prestolnic.«
Kam naj torej gredo navadni smrtniki, ki si želijo živeti meščansko življenje na sončni strani Alp? V mesto, ki je bilo nekdaj po številu prebivalcev največje slovensko mesto – celo večje od Ljubljane. Trst je bil v začetku 20. stoletja s 56.000 slovenskimi prebivalci (po popisu leta 1910) največje slovensko mesto. Ljubljana je takrat – skupaj z nemško govorečo manjšino – štela 52.000 ljudi. Predmestje Trsta je bilo skorajda popolnoma slovensko, v celoti pa so bile slovenske tudi vse obrobne vasi. Trst je bil takrat največji center slovenskega kapitala, organiziranega delavskega gibanja, pa tudi pomembno središče slovenske družbeno-kulturne dejavnosti.
Zakaj bi šli živet v Trst? Zakaj si to želi upokojenka iz Kopra? Kaj prepriča mladega kreativca iz Slovenskih Konjic, ki si ustvarja družino, da si najame ali kupi stanovanje v kraju, ki jo je Chateaubriand leta 1806 poimenoval »poslednja sapica Italije«, čeprav dela za ljubljansko podjetje, res pa je, da mu slovenska prestolnica ne ponuja gostoljubja? Čemu kupiti počitniško stanovanje z razgledom na Tržaški zaliv in znamenite pomole? Zakaj nepremičninska agencija reklamira prodajo z besedami: »V bližini Kopra – Trst – je na voljo stanovanje …« Bo slovenski slikar, kar zadeva življenjske stroške, lažje shajal, če se bo nastanil v okolici Trsta kot v zaledju Izole?
Odgovor vseh teh ljudi je zelo pragmatičen. Preselili bi se zato, ker je nakup stanovanja v Trstu danes odlična priložnost. Ker je majhnih stanovanj v tem mestu na pretek (pravijo jim »monolocale«), dobiti jih je mogoče že za manj kot 30.000 evrov; 65 kvadratnih metrov veliko vseljivo in opremljeno stanovanje lahko kupite že za 40.000 evrov, trosobno, 90 kvadratnih metrov veliko stanovanje pa za 60.000 evrov. Tisti, ki imajo bolj polne žepe, imajo za tovrstne nakupe še več razlogov. Trst je zanimiv tudi za bogataše, saj je razpon nepremičninske ponudbe izredno širok.
Skok v lepše življenje. »Življenje se vam bo popolnoma spremenilo, in to na bolje. Boste videli,« je Zdenki Avsec, kot se ta spominja v smehu, ob prvem srečanju dejala lastnica nepremičninske agencije Immobili Senza Confini.
Zdenka, ki prihaja iz Sežane, je lani doživljala leto velikih sprememb. Dopolnila je 60 let, se upokojila, ločila in se odločila, da bo zaživela na svojem in po svoje. Iskala je stanovanje v Sežani in na Obali, a je bilo zanjo vse predrago. Nato je avgusta navezala stik z Majo Vrtovec, ta pa se je takoj podala v akcijo. »Najprej je bilo nekaj dopisovanja po spletu, 5. avgusta sva se dobili na kavici, dvajset dni pozneje pa sva že bili pri notarju. Konec avgusta sem se selila,« nasmejana in očitno zelo zadovoljna pripoveduje Zdenka in se ob tem znova zahvali Maji, ki ji, tudi ona vesela, prijazno prikimava. O Maji pravijo, da ne opravi samo svojega plačanega dela, ampak vas dobesedno za roko vodi, ko morate opravljati različne formalnosti, pomaga pa tudi, če se pojavi kakšen problem pri urejanju dokumentov. Zdenki je svetovala tudi glede zdravstvenega zavarovanja, registracije avtomobila in podobno. Maji se vsekakor nadvse pozna, da ima več kot 16 let izkušenj s področja bančništva, saj je, preden se je podala na pot nepremičninske posrednice, delala v podružnici Nove Ljubljanske banke v Milanu. Zdaj sodeluje z večino tržaških agencij in na Goriškem. Uspešno pa sodeluje tudi z nepremičninskimi agencijami iz Slovenije, Avstrije, Nemčije in Hrvaške.
Zdenka, ki je opravljala naporno delo patronažne sestre, si želi uživati življenje, in prav to zdaj počne že eno leto, čeprav prej ni nikoli pomislila, da bi lahko postala Tržačanka. Njeno stanovanje je veliko 54 kvadratnih metrov (v bližini nakupovalnega središča Torri d'Europa), ima dnevno sobo in spalnico, kuhinjo, ki jo je mogoče prenoviti in ji dodati jedilnico, balkon, kopalnico z oknom in garderobno sobico. Takega stanovanja si na slovenski strani ne bi mogla nikoli privoščiti, pravi. Ne želi povedati, koliko točno je stalo to njeno stanovanje, a nam pove, da je bilo povsem opremljeno, tako da se je lahko vselila zgolj s prtljago.
»Imam samo dobre izkušnje. Tudi z ljudmi, ki so izredno prijazni in komunikativni. Opozarjali so me, da so tukaj življenjski stroški nekoliko višji, iz izkušenj pa zdaj vem, da če na eni strani plačaš nekaj več, imaš pri nečem drugem manj stroškov, in je na koncu tako kot v Sloveniji. Tako je, denimo, elektrika dražja, je pa zato plin zelo poceni …« S svojim kužkom se gospa sprehaja po mestu in okolici. Občasno si privošči kavico skupaj s Patricijo, še eno Slovenko, ki si je ob pomoči Majine agencije tukaj kupila stanovanje.
»Patricija je mlada učiteljica iz Izole, ki se vsak dan vozi na delo. Zakaj se je preselila? Zaželela si je spremeniti življenjski slog, kar je bil dovolj tehten razlog za selitev, hkrati pa si je tukaj lahko privoščila precej lepše domovanje,« nam pojasni Maja.
»Tudi moja hči, ki jo je spodbudila moja pozitivna izkušnja, si je nedavno tukaj kupila stanovanje. Zdaj se iz Trsta vozi na delo v Koper,« se smeji Zdenka.
In kakšni so dodatni izdatki pri nakupu stanovanja, podobnega Zdenkinemu? Kakšni so obratovalni in drugi stroški?
Kupec agenciji plača provizijo, ki znaša štiri odstotke vrednosti stanovanja (vsako mesto ima svoje cene; v Gorici, na primer, se zaračunajo trije odstotki kupcu in trije lastniku). Notarju je treba plačati dobrih 1500 evrov, nato pa še davek »imposta di registro« (pristojbino za vknjižbo), ki znaša dva odstotka vrednosti objekta v zemljiški knjigi, če gre za prvo domovanje in stalno prebivališče, če gre za drugo domovanje oziroma kot temu tukaj pravijo »seconda casa«, pa devet odstotkov vrednosti. Letni davek na nepremičnine za »drugo domovanje« znaša za okoli 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje od 300 do 400 evrov, pač odvisno od vrednosti v zemljiški knjigi. Skupni stroški v stavbi znašajo okoli 50 evrov na mesec, če je vanje vključena tudi topla voda, pa okoli 100 evrov na mesec. Za elektriko je treba za dva meseca plačati okoli 50 evrov, za plin pa odvisno od uporabe – najmanj 10 evrov na mesec. Naročnina za televizijo znaša približno 100 evrov.
Več v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.
