Skromna, 50 let stara hišica in svet, v katerem je zadnja leta končno našla mir. Čeprav so bili ti zidovi priče velikega trpljenja, je Kristina Hodak vanje sčasoma vdihnila svojo dobroto in željo po preprostem vsakdanjiku brez vpitja, udarcev, alkohola ter prestrašenih otroških pogledov. Po vrsti let, preživetih z možem alkoholikom, in trudu, da bi za svoje tri hčerke kljub vsemu temu ustvarila dom in kolikor toliko lepo otroštvo, se je zdaj morala ločiti od njega. Čim bolj jo je življenje teplo, tem bolj se je bojevala in končno je mislila, da jo čakajo mirnejši upokojenski dnevi. Ker do hišice vodi približno 700 metrov neurejene in neasfaltirane ceste, ki po vsakem dežju postane blatna, luknje pa se samo še bolj poglobijo, jesen, zima in obdobje hudourniških voda Kristini prinesejo velike težave. Nobene prošnje pri županu niso pomagale, nikoli se nista našla dobra volja in denar, da bi uredili ta košček ceste. Tudi takrat ne, ko se je na zimskem ledu z nje odkotalila v gozd, avto, ki ga je vozil družinski prijatelj, pa jo je stisnil ob drevo. Takrat si je poškodovala nogo in zdaj težko hodi, ker se ji tanjša hrustanec. Zato je delno invalidsko upokojena.
Vse načrte je prekrižal ogenj
Kristina še vedno dela kot snažilka v šoli v Rogaški Slatini, vendar samo polovico delovnega časa. Od Rogaške do Rogatca se je po nesreči vozila z vlakom, a je bilo hitro jasno, da ne bo mogla redno obiskovati svojega sicer tako ljubega hriba, zato so ji dali v uporabo občinsko stanovanjce v stari hiši, veliko 36 kvadratnih metrov. A srce jo je najpogosteje vleklo v njen kotiček. Tam gori je imela klopci, vrtiček, na katerem goji zelenjavo, da ji ni treba vsega kupovati, nekaj rožic, prijetne sosede in lep razgled, ki zdravi vse rane.
Potem ko se je najmlajša Kristinina hčerka ločila od moža, ob katerem je spet preživljala surovo zgodbo iz otroštva, ki jo je krojil alkohol, ji je mati pred nekaj meseci ponudila kotiček v hišici. To je storila tem raje, ker je mlada mati pred tem ostala brez službe, ki jo je imela v rogaški steklarni. Zgoraj v hišici je njen 13-letni sin ne samo končno našel mir, temveč je imel računalnik in svojo delovno mizo, dveinpolletna hčerka pa je uživala v družbi stare mame. Ravno ko se je obema, materi in hčerki, zdelo, da sta z drobnimi koraki zakorakali v lepše življenje – zlasti ko je hčerka na hrvaški strani meje našla skromno sobo v zameno za pomoč na kmetiji in se je odločila s svojima otrokoma graditi novo življenje – je njune načrte prekrižal požar in pogoltnil njuno skromno imetje.
Več v Jani 28, 12.7. 2011
Lara si žalostno ogleduje pogorela očala svoje stare mame.
