Da smo vsi eno in v bistvu enaki, naj bo kristjan ali musliman, moški ali ženska, roditelj ali otrok, so nas prepričevali budizem in razni mistiki, med njimi recimo Mojster Eckhart, obtožen herezije. Zadnjih nekaj let pa tako razmišljanje in sprejemanje sveta, imenovano nedualizem, močno prodira v vse pore življenja. Odkritja kvantne fizike potrjujejo, da je res vse eno. A kako nam to lahko pomaga?
ljubezen je vedenje, da sem vse,
in med obojim se giblje moje življenje.
(Nisargadatta Maharaj)
Sodobna družba nas vzgaja v zavedanju, da smo nekaj ločenega od celote. Vendar se večinoma srečujemo z mnogo trpljenja na osebni in globalni ravni. Človeštvo je daleč od harmonije. Ali je mogoče, da je vzrok za to prav naš občutek ločenosti? Po čem ljudje pravzaprav hrepenimo? Zakaj so naši poizkusi uresničitve tega hrepenenja večinoma neuspešni? Zakaj je tako malo res srečnih ljudi?
Morda odgovore na te težave daje nedualizem. Beseda, razmišljanje, pogled na svet, ki postaja vedno bolj aktualna tema v zahodnem svetu, celo v sodobnih znanstvenih krogih (kvantna fizika, nevroznanost itd.). V Sloveniji je žal dokaj slabo poznan, čeprav je o njem pred skoraj stoletjem pisal že Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja.
Beseda nedualizem je prevod sanskrtske besede advaita, ki pomeni preprosto »ne dva«. Usmerja nas k polnosti življenja tukaj in zdaj, k intimnosti in ljubezni onkraj besed, stran od kakršnekoli ločenosti. Kljub navidezni raznovrstnosti obstaja le eno univerzalno bistvo, ena zavest. Sporočilo nedualizma pravi, da sreča, mir in blagostanje izhajajo le iz prepoznanja naše izvorne narave, ki je enaka pri vsakem bitju. Mnogokrat imenujejo to naravo s preprostim izrazom – zavest. Prepoznanje se večinoma zgodi z razkrivanjem iluzij o samem sebi. Ko prepoznamo tisto, kar nismo, se razkrije tisto, kar smo. Vendar pa je ta proces samoraziskovanja podoben nekakšnemu umiranju, saj odmira poznano v nas.
In ker je naš nezavedni največji strah povezan prav s strahom pred izgubo lastne individualnosti, se le resnično iskreni in neustrašni raziskovalci prerinejo skozi »šivankino uho« resnice in se jim razkrije skrivnost življenja. Umreti mora naša identiteta, da lahko zažari naša večna in nespremenljiva narava. A kako lahko spoznanje nedualizma spremeni življenje? O tem smo povprašali Vesno Vilar, sicer doktorico varstva naravne dediščine in diplomirano filozofinjo, ki organizira srečanje z učiteljem nedualizma Jamesom Eatonom v kratkem pri nas.
Vam je sporočilo nedualizma kaj spremenilo življenje?
Raziskovanje tega, na kar nas usmerja sporočilo nedualizma, mi je spremenilo dojemanje, kdo sem, s tem pa zaznavanje življenja. Prej sem gledala na življenje skozi ozko cev svojih interpretacij, omejevala sem ga. Sedaj je končno dobilo prostor, da teče svobodneje. Ker je mene manj, je življenja več. Nisem mu več na poti. Vse je bolj preprosto in hkrati polno.
Ste ga vpeljali v svoje življenje?
Sporočilo nedualizma te pritegne ali pa ne. Potrebovala sem dvajset let, da sem bila pripravljena nanj. Potrebovala sem veliko različnih izkušenj, tudi mističnih, da sem dojela njihov domet, jih izčrpala in lahko odvrgla. Ko doživiš neko močno duhovno izkušnjo, imaš občutek, da »boga držiš za jajca«. Ampak kasneje se je vedno znova pritihotapil tisti glasek, da v resnici nič ne vem. Nobena izkušnja, ob kateri sem mislila, da je »to to«, ni prestala testa časa. Vsaka izkušnja pride, a tudi gre. Nedualizem pa nas usmerja k tistemu, kar ostaja vedno nespremenljivo, zunaj časa in prostora, kljub temu da se naše izkušnje neprestano spreminjajo. Sporočilo nedualizma ni neki nov filozofski sistem. So smernice, kako iskreno pogledati vase. Le lastni uvidi štejejo.
Pa so se zgodile kakšne spremembe v vašem življenju?
Individualnost ljubi drame in zgodbe. Vendar za to plačujemo svojo ceno. Velika sprememba v mojem življenju je, da ne potrebujem več dram in velikih zgodb, da bi se počutila »živo«. Prav tako običajno stvari, ki nam niso všeč, potiskamo od sebe ali bežimo pred njimi, tiste, ki so nam všeč, pa grabimo k sebi in jih želimo zadržati. Vsekakor je oboje recept za trpljenje. Ko več ne potiskamo od sebe ali ne grabimo k sebi, začne življenje teči skozi nas táko, kot je, po naravni poti. Bivanje postane lahkotno, spontano. Meni v življenju nič več ne manjka in ne iščem več. Zagotavljam, da mi ni dolgčas. (smeh)
Kaj bi priporočili, da storimo?
Velik privilegij je, da je postalo to sporočilo dostopno vsem ljudem. Včasih se je širilo predvsem od ust do ust, od mojstra do pripravljenega, zrelega učenca. Na spletu najdemo danes ogromno informacij o nedualizmu. Na razpolago so knjige mojstrov, kakršna sta npr. Ramana Maharshi, Nisargadatta Maharaj. Lahko gledamo tudi posnetke s srečanj z mnogimi sodobnimi mojstri, kot so npr. Adyashanti, Francis Lucille, Mooji, Eckhart Tolle, Gangaji in tako naprej. Privoščite si potop v sporočilo nedualizma in če vas pritegne, ste »pečeni«. (smeh) Privedlo vas bo »domov«.
Obstajajo kakšni namigi ali miselne vaje?
Bog ne daj – miselne vaje! Saj je običajno vse naše življenje pravzaprav ena sama miselna vaja. (smeh) Od tega smo še preveč utrujeni. Moj namig je le en – bodite maksimalno iskreni do sebe.
V čem pa je bistvena razlika med nedualizmom in recimo običajnimi sporočili za osebno rast (new age)?
»Mainstream new age« temelji na veri v osebnost. Ukvarja se s t. i. osebnostno rastjo, z izboljševanjem življenjskih zgodb, z močjo lastnih misli, s kreiranjem želenega življenja itd. Skratka – »jaz« moram to in to narediti, da se bom bolje počutila, da bom bolj duhovna, srečna, da bom dosegla, karkoli si že želim. Vendar je ključni problem prav ta »jaz«. Vir problema ne more rešiti problema! Nedualizem v nasprotju s tem poreže iluzijo pri korenu. Postavi nam vprašanje – kdo v resnici si/sem? Tega se večina izmed nas nikoli ne vpraša. »Sebe« jemljemo kot samoumevne. Vendar zakaj vse svoje življenje nekaj iščemo, trpimo, se ukvarjamo s smislom življenja, osebnostno rastjo itd.? Ker »osebnosti« nikoli ne moremo dovolj nahraniti, da bi našli mir. Stavili smo, žal, na napačnega konja. Šele ko izgubimo (iluzijo) sebe, se razkrije celota, čista zavest, bog, praznina ali polnina – kakor je komu ljubši izraz. Postanemo dom, ki ga pravzaprav nikoli nismo zapustili. Le zavedali se nismo tega. To je največji paradoks. In to zavedanje naredi bistveno razliko v dojemanju.
Ali verjamete, da lahko sporočilo nedualizma pripomore k boljšemu svetu?
Večkrat sem v zadnjem času zasledila zapis modrosti, da bo 21. stoletje duhovnega človeka ali pa ga ne bo več. S tem se strinjam. Tisočletja je naša civilizacija temeljila na (kultu) osebnosti in danes še posebej vidimo sadove tega. Za našo civilizacijo ne moremo ravno reči, da je civilizirana. Toliko vojn, krivic, trpljenja, izkoriščanja! Gonilo osebnosti so pravzaprav preživetje, strah in osebna korist. Osebnost je v osnovi dualistična – temelji na večnem razlikovanju jaz – svet, moje – tvoje, prav – narobe ... itd. Mislim, da smo sedaj točno na prelomu, da dojamemo, do kam lahko seže razum. Razum brez uvida v našo izvorno naravo je neharmoničen in destruktiven. Ne le do soljudi in okolja, tudi do samega sebe. Zato je tudi toliko depresij, obupa, izgorelosti, ločitev. Zaceliti moramo celoto in to lahko naredimo le tako, da sami postanemo celi, da spoznamo, kdo smo. Da postanemo harmonični, nenasilni, ljubeči, sposobni bližine, sočutenja in intimnosti do vseh bitij.
Kaj pa naj obiskovalci srečanja z Jamesom pričakujejo?
Svetujem, da ničesar. Na ta način smo najbolj odprti za nove uvide. Pustimo se presenetiti, kaj ima življenje pripravljeno za nas.
