Mateja J. Potočnik

Kako težko je življenje na dnu slovenske družbe leta 2025 in kaj vse so prisiljeni početi ljudje, da preživijo?

Vem za kar nekaj starostnikov, ki so jedli mačjo hrano iz konzerv. Ker je pač poceni. Pač pomočiš kruh, hitro prežvečiš in pogoltneš, pa gre. Marsikdo je tudi prisiljen prosjačiti, čeprav obenem poznam kar nekaj ljudi v hudi stiski, ki raje umrejo, kakor da bi to počeli in se odrekli svojemu dostojanstvu. Ogromno je tudi nevidnega brezdomstva; ljudje, ki nimajo stalnega zavetja, se zatekajo k sorodnikom in prijateljem ter pri njih prespijo. Imamo tudi takšne, ki živijo v avtomobilih in kombijih. Praktično vsakdo, ki se znajde v težkem položaju, si tudi začne sposojati denar in dobršen del jih zapade v spiralo dolgov, ki jih lahko tudi pogoltne. Skratka, vedno več ljudi nekako improvizira, da se prebije iz dneva v dan – in nekateri se ne prebijejo.

Kako temeljito je razčlovečenje tistih, ki so izpadli iz sistema? V kolikšni meri se človek, ki je prisiljen jesti hrano za živali, še dojema kot človek, ki si zasluži ljubezen in srečo?

Pri veliki večini je samopodoba povsem uničena, njihovo duševno zdravje pa na psu. Eni to odkrito izražajo, drugi pa so mojstri maskiranja in sposobni navzven delovati tako v redu, da nihče ne bi pomislil, da so v hudi stiski. Kajti stigma revščine in neuspeha je izredno močna v današnji družbi, ki temelji na laži, da je človek izključno individualno bitje in kot tak čisto sam odgovoren bodisi za svoj uspeh bodisi za neuspeh. Pa še zdaleč ni tako!

Ampak ta dogma je temelj sistema, ki odgovornost za svoje napake vedno preloži na človeka.

Iz lastnih izkušenj vem, da nekateri ljudje preprosto ne morejo sami spremeniti svojega življenja na bolje. Ne glede na to, kako dobri in pametni so in kako močno se trudijo. Kajti nekaterim sta revščina in trpljenje položena v zibel in ti ljudje morajo večino svojega življenja garati, zgolj da dosežejo raven, ki je za vse druge samoumevna. Ni samoumevna in tega se moramo zavedati; prav vsakomur od nas se lahko že jutri zgodi, da bo padel na dno – in to ne po svoji krivdi. Zato si moramo med seboj pomagati; moramo vzpostavljati in negovati medčloveške vezi in tako tkati socialne mreže, ki nas ščitijo pred padcem.

Mateja J. Potočnik

Kaj pa socialna država – ne nazadnje je zapisana tudi v ustavo?

Ta v tem trenutku zagotovo ni sposobna pomagati vsem, ki to potrebujejo. Preveč je politike in populizma, preveč je birokracije, premalo pa terena in izkušenj iz prve roke, včasih pa tudi empatije.

Na drugi strani pa pogosto slišimo očitke, da posamezniki in nekatere marginalizirane skupine izkoriščajo socialni sistem. So ti očitki umestni?

Napačno je misliti, da ima nekdo preveč – raje delujmo tako, da bomo imeli vsi skupaj več. V Sloveniji se mnogokrat gleda pod prste prejemnikom socialne pomoči, ki se jim očita vse mogoče privilegije. Kdor meni, da so ljudje na socialni pomoči privilegirani, naj pusti vse skupaj in pride v njihov položaj, pa bo videl, ali je na dnu zares tako udobno, kot se zdi na daleč. Ne bodimo zavistni, raje pomagajmo. Če pa ves ta naš ekonomsko-družbeni model ne deluje, kot bi moral, se bodo ljudje seveda znašli po svoje in ga skušali po najboljših močeh izkoriščati, kjer bodo le mogli. To je povsem naravno.

Kaj vse se torej mora zgoditi, da nekdo v Sloveniji leta 2025 zapade v revščino in bedo?

Če se poklopi več dejavnikov hkrati, potem se to zgodi. Denimo nekemu starostniku se drastično poslabša zdravje, obenem pa se mu raztrga socialna mreža, ker mu je večina prijateljev pomrla, otroci pa so se odselili na drug konec države; nimamo več razširjenih družin, v katerih je več generacij sobivalo, skrbelo druga za drugo in se medsebojno podpiralo. Pokojnina je nemalokrat sramotno nizka, vsekakor prenizka za dostojno življenje – prihrankov že davno ni več, varstveni dodatek pa je v resnici le metanje peska v oči. Tako starostnik ostane sam, bolan in brez denarja, in stiska je tu. V bloku imam soseda, ki se mu je zgodilo točno to; rekel mi je, da resnično ne ve, kaj bi.

»Namesto da bi jo častili, je v Sloveniji starost zasramovana. Poznam celo posameznike, ki delajo v sociali, pa na upokojence gledajo kot na breme za družbo in strošek za državo.«

V dom pa ne more?

Ne vem, morda pa noče. Nam je lahko reči, v resnici pa je nekaj najtežjega oditi v institucijo, zapustiti domače okolje in spomine, se privaditi na tuje ljudi, obenem pa se ves čas zavedati, da je to po vsej verjetnosti zadnja postaja v življenju. Na drugi strani pa v domovih po vsej Sloveniji primanjkuje kadra in zato marsikje ni ravno idealno. To je simptom odnosa, ki ga ima naša skupnost do teh ljudi. Namesto da bi jo častili, je v Sloveniji starost zasramovana. Poznam celo posameznike, ki delajo v sociali, pa na upokojence gledajo kot na breme za družbo in strošek za državo.  

Kako pa je z mladimi, prekarci, Romi, priseljenci …?

Mladih, ki so v socialni stiski, je čedalje več. Zelo izrazita je stanovanjska kriza: mnogi že pri sedemnajstih, osemnajstih letih vedo, da čez kakšno leto po vsej verjetnosti ne bodo več imeli strehe nad glavo. Ker si je pač ne bodo mogli privoščiti. Romi so v Sloveniji že tradicionalno ogrožena skupina. Sem pa med delom v bolnišnici opazil, da marsikaterega med njimi nad gladino držijo prav socialne vezi; veliko Romov še vedno živi v večgeneracijskih družinah, ki skrbijo za svoje stare in bolne. Da bi prišli do višjega statusa v družbi, pa je zaradi predsodkov, ki vladajo v slovenski družbi, praktično nemogoče.

»Verjel sem, da je največja sramota v dosedanji zgodovini slovenske države zaključena. Ko sem nato v bolnišnici srečal Dušana Grahovca, me je spreletela zona: O sranje, to še kar traja!« 

Posebne izkušnje imate z izbrisanimi.  Kdaj ste se prvič srečali z njimi?

Med študijem na fakulteti za socialno delo v Ljubljani, ko smo zbirali njihova pričevanja. Tedaj so me njihove usode pošteno pretresle; pozneje sem redno srečeval pokojnega Aleksandra Todorovića in z njim govoril o teh rečeh. Ker pa se nato naslednja leta o tem praktično ni govorilo, sem verjel, da je največja sramota v dosedanji zgodovini slovenske države zaključena. Ko sem nato v bolnišnici srečal Dušana Grahovca, me je spreletela zona: »O sranje, to še kar traja!« Gospod je v UKC Maribor bival skoraj dve leti, ker preprosto ni imel iti kam drugam.

Šimen Zupančič

Kakšno je bilo njegovo življenje v bolnišnici in kakšno je zdaj, ko ste ga rešili in mu omogočili sprejem v dom za starejše?

V bolnišnico je prišel telesno in duševno skoraj povsem zlomljen, kmalu pa je povsem obupal. Na koncu tudi novinarjem ni več zmogel dajati izjav in obujati spominov; bil je naveličan vsega in večkrat je rekel, da samo še čaka na smrt. V sobi ni imel televizije, drugi bolniki so prihajali in odhajali, obiskov ni imel in njegovo stanje je bilo vse slabše. Vse dneve je nepokreten preležal na postelji. Sedaj je bistveno bolje. Ravno prejšnji teden sem ga obiskal v domu v Vukovskem Dolu – sicer ima boljše in slabše dneve, na splošno pa je kar zaživel. Sicer je še vedno nepokreten, a se celo spet trudi, da bi premikal noge. Še osebje v domu in sostanovalca v sobi je pohvalil, češ da je fajn družba – v bolnišnici so mu šli vsi na živce.

Kako so vas takšni primeri spremenili kot človeka?

Vsekakor sem dobil tršo kožo. Preživim tako, da se polnim z vrsto prostočasnih dejavnosti, obenem pa sem v novi službi – pred nekaj dnevi sem se zaposlil v mariborskem Zdravstvenem domu Adolfa Drolca, kjer bom delal z otroki. Končno sem dobil supervizorja, ki me podpira in drži nad gladino; tega v UKC Maribor socialni delavci nismo imeli, pa čeprav smo si zelo želeli. Vse to pa ne pomeni, da sem izgubil zagon; prav nasprotno. Več primerov ko imam, bolj si želim pomagati ljudem. Ne, ker bi iskal osebno zadoščenje, ampak ker čutim, da je tako prav. Če se ne bo nihče ukvarjal s temi težavami, se bom pa jaz.

V kolikšni meri so to držo oblikovale vaše družinske izkušnje? Imeli ste težko otroštvo in mladost, zaradi česar ste morali že kot najstnik skrbeti za tri brate.

Gotovo me je to izjemno zaznamovalo. Pravzaprav je za socialne delavce in delavke značilno, da smo mnogi dali marsikaj skozi; na faksu so nam že prvi dan dejali, da smo v ta poklic prišli zdravit lastno bolečino – tudi če se tega še ne zavedamo. Kar se mene tiče, sem se zavedal, da v družbi obstaja še kup ljudi, ki imajo podobne zgodbe, kot je moja, in želel sem si, da bi jim bilo lažje, kot je bilo meni. Tako sem se odločil, da bom svoje izkušnje z dna obrnil v svojo prednost pri delu. In dejansko je tako; ko sem v bolnišnici naletel na otroke, katerih starši so bili odvisniki od drog, sem brez težav navezal stik z njimi in si pridobil njihovo zaupanje. Tedaj sem si rekel: »Še dobro, da sem se ravno jaz znašel tukaj.«

Si želite, da bi spremenili svet? In kakšen naj bi potem bil?

Rad bi, da bi se ljudje znali odreči delu lastnega udobja, da bi pomagali tistim, ki to potrebujejo. To bi bilo za začetek dovolj. Kar se mene tiče, bi rad to miselnost udejanjal tako, da bom kar najboljši oče svojim otrokom. Da bodo odrasli v dobre ljudi, ki bodo živeli solidarnost in sočutje – to bo moja mala revolucija.