Osman Đogić, nekdanji mufti oziroma poglavar islamske verske skupnosti v Sloveniji, se je v zadnjih letih, pravi, začel zavedati, kako pomemben je stik z naravo, saj z družino živi v betonski džungli. Zanima ga sicer vse od psihologije, sociologije, filozofije do književnosti, a zdaj se je v ospredje uspešno prerinila biologija. Pritegnila so ga predvsem zdravilna zelišča. Nabira jih, pripravlja čaje, s prijatelji obdeluje zeliščni vrt in v tem uživa.

Nekdanji mufti, ki je v Slovenijo prišel iz Avstralije, kjer je z družino živel deset let, se je tudi po končanem mandatu odločil ostati v Sloveniji. Naša dežela mu je bila všeč, starejši trije otroci so se vživeli v slovensko šolo ter celo pri slovenščini dobivali petice, tehtnico pa je na koncu prevesila pridobitev vizuma za stalno bivališče. Po predaji mandata je izstopil iz Islamske skupnosti in ustanovil avtohtono muslimansko skupnost v Sloveniji, v kateri dela kot duhovnik in komunicira s člani skupnosti. »Počasi napredujemo,« optimistično pravi. 

Odkril je pelin in čemaž
Osman, ki je nekdaj požiral knjige z različnih področij in si širil obzorje predvsem v abstraktnih vedah, kot pravi sam, je pred nekaj leti postal malce pozornejši na svoje življenje. »Sicer sem vedno imel resen odnos do življenja, nikoli nisem pil, že davno sem opustil veliko civilizacijsko razvado, kajenje. Vendar svoja telesa zastrupljamo tudi s hrano – konzervirano, škropljeno, pijemo ustekleničeno vodo,« pravi. Ko si je nekaj časa zapisoval svoj jedilnik, se je zgrozil, kaj vse se znajde na naših krožnikih, in se lotil spreminjanja prehrane. Pomena rastlin, predvsem zdravilnih, pa se je začel zavedati, ko mu je pred dvema letoma prijatelj iz Egipta prinesel cel kup zelišč, ki jih uporabljajo v tamkajšnji kuhinji. Začel je brskati po internetu in na videz nedolžno raziskovanje nekaterih rastlin in načinov njihove uporabe je preraslo v ljubezen, ki mu ne da več miru. »Ko me neka stvar zares pritegne, se vanjo temeljito poglobim,« pravi. Kot goba je vsrkaval zanimive podatke v različnih jezikih, ki jih je našel na internetu, in nato prebrano preverjal in primerjal z izkušnjami ljudi. Vedno je našel sogovornika, ki mu je povedal kaj novega, mu izdal recept svoje babice ali dedka. Počasi je začel zelišča nabirati tudi sam.

Več si preberite v Jani, št. 35, 1.9.2009