Jaka Koren

Najprej razčistimo tisto s smehom: kdo pravi, da se Ivo Vajgl ne smeje? No, več ljudi, očitno. »Vedno mi govorijo, malo se nasmehni,« potoži. »Včasih se znam tudi nasmejati, čeprav večina tega ne verjame,« pojasnjuje. »Smejim se, kadar imam razlog.«

Če dobro pomislim, je na fotografijah res večinoma resen, ampak za zapisnik, Ivo Vajgl se definitivno zna smejati. Sem ga zalotila pri dejanju, ko smo se med pogovorom večkrat prav kvalitetno režali. Ni glasen krohotalec, a kadar se smeje, se smeji od srca. Smejalec z razlogom. 

Prvo desetletje. Zgodba o tem, kako sta se spoznala in vzljubila Ivo Vajgl, takrat diplomat, in Mojca Zlobko, takrat in še vedno harfistka, se vije čez deset let in čez več držav. Po drugi strani se njeno nadaljevanje razteza čez še več let in še več držav.

Začelo se je v državi, ki je ni več, v stoletju, ki je odšlo, se spominja Ivo: »Takrat sem bil v Beogradu, v službi sem bil na zunanjem ministrstvu, to je bilo v času, ko je Jugoslavija že razpadala, leta 1987. Hotel sem tisto stanje sovraštva, ki se je nabiralo, preseči s prijaznim dogodkom med Slovenijo in Srbijo. Vedno me je zanimala umetnost vseh vrst, slikarstvo, glasba, tudi sam sem bil glasbenik, igral sem klarinet, saksofon, oboo, angleški rog, v operi sem pel v otroškem zboru. Glasba me spremlja že vse življenje, aktivno in pasivno. Takrat sem imel idejo, da naredimo vzajemno gostovanje Glasbene mladine Slovenije v Beogradu in beograjske Glasbene mladine v Ljubljani. In smo organizirali koncert slovenskih glasbenikov v Kulturnem centru mesta Beograd. Prišla je tudi neka mlada harfistka, ki je nisem poznal, vsi so bili navdušeni nad njenim igranjem, nekateri pa tudi nad njenim videzom. Tako sva se spoznala. Bil sem gostitelj več dogodkov, trije različni mladi glasbeniki so gostovali. Vse sem počakal na letališču, tudi njo, in jo s svojim hroščem odpeljal v mesto. Po koncertu sva šla v restavracijo na splavu na Donavi in se pogovarjala. Očitno sva si bila všeč, ampak potem je odšla in deset let nisva imela več stikov.«

Promocija nečesa lepega. Pozabil je pa ni. »Spremljal sem njeno kariero, imel sem svoje življenje, bil sem veleposlanik v Stockholmu (1992–1996) – to je bilo že v samostojni Sloveniji. Vedel sem tudi, da dela Mojca podiplomski študij v Hamburgu. Kadar sem se peljal skozi Hamburg, sem vedno pomislil, ta lepa deklica in harfistka je v tem mestu, ampak je nisem nikoli poklical.

Leta 1996 sem se vrnil v Slovenijo. Na obisk je prišel namestnik ruskega zunanjega ministra. Pri teh diplomatskih stikih sem vedno skrbel, da se nismo samo pogovarjali, da smo naredili tudi promocijo nečesa lepega, kakšen kulturni dogodek, tudi kot veleposlanik sem vedno organiziral koncerte, razstave ... Za tistega Rusa sem hotel narediti majhen zasebni koncert v galeriji Equrna, razmišljal sem, koga bi povabili, in sem poklical Mojco Zlobko. Vprašal sem jo, ali bi nastopila. Mojca je bila takoj pripravljena, bila je zelo samozavestna, tudi ko je povedala, koliko nas bo stal ta koncert. Bil je lep dogodek, ustvaril je tudi dobro atmosfero za pogovor, ki sem ga imel z ruskim diplomatom. Zelo kultiviran človek je bil – nič čudnega, da ga je odnesel prvi val putinizma. Takrat sva se z Mojco videla prvič po desetih letih in očitno je preskakovalo ... kaj že? ... Iskrice. Nekaj je preskočilo.«

»Dobesedno,« se smeje Mojca, njej se zagotovo ne da očitati pomanjkanja smeha, toplo in veliko se smeje, »takrat sva si imela veliko povedati.«

»Potem sem leta 1998 odšel za veleposlanika na Dunaj. Še vedno sva imela stike in potem je tako naneslo, da nisva imela samo stikov, temveč sva bila skupaj,« nadaljuje njen mož. »Leta 2000 sva se poročila in leta 2002 je prišel na svet najin sin Jan. Zanimivo je bilo, kako smo takrat živeli z dojenčkom in obveznostmi, jaz kot veleposlanik, Mojca kot harfistka. Vse je nekako šlo. Z Dunaja smo se preselili v Berlin, tam sem bil tudi veleposlanik. Tam smo potem kombinirali politiko z glasbo, s slikami ...«

» ... in z družinskim življenjem,« pristavi žena.

Veleposlanik z vozičkom. Seliti se po Evropi z možem diplomatom – kaj je to pomenilo za njeno glasbeno kariero? »Dobro sem se počutila. Če imaš nekoga rad, potem iz tega ne delaš problema. Harfa je inštrument, ki zahteva ogromno časa, veliko vaje. Vedno sem imela pomoč, Ivo je bil zelo potrpežljiv in mi je veliko veliko pomagal. Ko je bil Jan majhen, je bilo zame težko. Štiri mesece je bil star, takrat smo bili na Dunaju. Pri tej starosti mora biti mama doma, jaz sem pa dobila krasno ponudbo, da bi igrala z dunajskimi simfoniki, z Wiener Concert-verein Orchester, in sem jo sprejela. Takrat se je Ivo sprehajal z vozičkom, jaz sem imela vajo, vmes sem dojila ... Težko je bilo. Ampak to pač vzameš v zakup. Srečna sem, da smo bili skupaj.«

Torej ni bila za nič prikrajšana? Ne, ne, pravi odločno. »Lahko bi rekla, da je zame harfa strast, čeprav sem zdaj že v drugi vlogi. Sem redna profesorica na Akademiji za glasbo in se bolj ukvarjam s pedagoškim delom, ne toliko s koncertiranjem, kajti to je kot vrhunski šport, vsak dan je treba vaditi toliko in toliko ur. Covid je vse ustavil in takrat sem prenehala s koncerti, sem pa veliko snemala. Na to sem zelo ponosna, veliko zgoščenk sem posnela. Med mladimi je vedno večje zanimanje za študij harfe, letos ob koncu študijskega leta sem imela sedem študentk in enega študenta.«

Tisti rek, da prve ne pozabiš nikoli, očitno drži tudi za harfe: »Tega ne bom nikoli pozabila, mojo čisto prvo harfo so mi kupili starši s pomočjo sorodnikov. To je bila harfa iz Trsta, ki jo imam še zdaj. Začela sem s klavirjem, ki je nekako soroden inštrument, že po notaciji. Iz klavirja sem diplomirala na srednji glasbeni šoli, in ko se je bilo treba odločiti, kako naprej, sem rekla, harfistka bom – preprosto zato, ker mi je bil ta inštrument bolj všeč, več možnosti je bilo za izražanje.«

Več v reviji Janašt. 35, 30. 8. 2022