Visoke grede so na poseben način sestavljeno življenjsko okolje za pridelovanje najljubših vrtnin, zelišč in seveda po želji tudi cvetlic ter celo sadnih grmičkov. Zakaj sem napisala« na poseben način«? Zato ker mnogi v okvirje, za katere žrtvujejo veliko denarja, potem samo nasujejo zemljo in pričakujejo, da bodo visoke grede funkcionirale kot v revijah, kjer res vidimo pridelke, ki so precej višji od tistih v vrtu. Visoka greda ni povečan lonec za rože. V njej res moramo narediti plasti tako, kot piše v številnih člankih in literaturi, ki jo lahko popolnoma brez težav najdete tudi v slovenščini.
Najprej izberemo mesto zanjo
Priprava grede ali gomila je lažja jeseni, saj se vse plasti čez zimo lepo sesedejo, spomladi dodamo samo potrebno rodovitno plast in lahko začnemo z delom zelo zgodaj. Seveda pa lahko gredo oblikujemo tudi spomladi. Večina vrtnin dobro uspeva samo na soncu. Zato naj bo prostor, kjer se bomo lotili dela, sončen. Če je mogoče, v smeri sever– jug, tako bosta obe strani enakomerno osvetljeni. Vedite namreč, da tudi vrtnine, ki jih sicer lahko pridelujete v senci, v senci veliko prej zbolijo (pepelasta plesen, pegavosti, bakterioze …) ali pa jih napadejo škodljivci (blitva in uši). Bolje je potem poleti solato ali cvetačo (ti dve vrtnini namreč pri temperaturah nad 25 ⁰C trpita) pridelovati v senci višjih rastlin ali pa ju zasenčiti. V bližini moramo imeti vodo, saj je potrebno pogostejše namakanje. Zaradi organskih materialov v gredi, mikroorganizmov, pa tudi dvignjene grede, ko je izhlapevanje možno tudi preko stranic, ne samo s površine, sta potreba po vodi in njena poraba namreč visoki. S tem seveda tudi vode rastlinam hitreje zmanjka. Plasti so narejene tako, da organska masa ves čas prepereva, ob tem pa se sprošča toplota. To je primerno za zgodnje spomladansko pridelovanje vrtnin, vendar sočasno pomeni tudi hitrejše osuševanje zemlje. Pridelovanja na visokih gredah in gomilah se torej ne lotimo, če nimamo možnosti namakanja.
Za gredo naredimo okvir
Ta naj bo tako visok, da bomo na gredi delali, ne da bi se sklanjali. Dobro pa je vedeti, da višja ko je greda, krajšo življenjsko dobo ima. Nekje okoli 60 cm visoka greda, ki je delno (20–30 cm) vkopana v tla, lahko ostane nespremenjena tudi deset let in več, visoka 120 cm pa le pet let. Dolžina grede je poljubna, širina pa mora zagotavljati, da z rokami brez težav sežemo do sredine grede. Ne sme biti širša od 1,2 m, če je postavljena ob hiši, pa samo polovico te širine. Zdaj lahko poiščemo, zberemo, naberemo ustrezen material. Potrebujemo najprej drenažno plast: veje različnih debelin, smrečje, koruznico, trstiko, material, ki bo čim počasneje razpadal in zagotavljal drenažo ter preprečeval zastajanje vode v naslednjih plasteh, kjer bo intenzivno potekalo razpadanje organske mase. Namesto tega naravnega materiala lahko uporabimo grob pesek, spran rečni prod ali manjše kamenje. A je ta material problematičen, saj je pozimi premrzel in poleti pretopel. Naslednja plast je običajno travna ruša, ki jo obrnemo s koreninami navzgor. Potrebujemo tudi plast suhega listja, sena ali slame. Namen te plasti je, da potem kompostni materiali ne uhajajo skozi drenažo. Prav tako je dodatna izolacija med hladnejšimi tlemi in toplejšim nadzemnim delom, kompostom. Uporabimo lahko tudi ovčjo volno ali filc.
Za grobo rodovitno plast je potreben najprej tudi nerazpadel kompost. Tega pa, upam, imate doma. Hlevski gnoj uporabite po želji. Ta plast je srce visoke grede, brez nje gre samo za navaden lonec z vrtninami. Za vrhnjo plat vzamemo dobro vrtno zemljo, nadomesti jo lahko kupljen substrat ali povsem dozorel, preperel kompost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
